Roke gor vse žene, ki smo kot mladenke v času odraščanja kdaj izrekle znameniti stavek: Jaz pa že ne bom takšna kot moja mama!
Zdaj pa roke gor vse žene, ki nam je dano imeti družino in smo se v nekem trenutku zalotile, da odpremo usta, … ven pa letijo besede naše mame.
Ne moreš verjeti!
Ko kot otrok ali uporniški najstnik opazuješ starše, se ti morda velikokrat zdi, da delajo vse narobe. Ali pa vsaj večino stvari. Ne moreš verjeti, kako ne vidijo, da pridigajo eno, živijo pa drugo. Ne moreš verjeti, kako narobe vzgajajo. Kako staromodni so. Kako ne razumejo tvojega sveta in tvojih želja. Včasih spregledajo celo tvoje potrebe. Potrebo po sprejetosti in pohvali, na primer.
Dokler …
Tudi jaz marsikdaj nisem razumela. In tudi jaz sem bila prepričana, da napak svojih staršev ne bom ponavljala. Dokler se nisem poročila. In dobila otrok.
Zdaj dobro vem, da mamina vprašanja, kdaj bom doma in s kom grem ven, niso bila teženje, ampak skrb zame. Da vse omejitve, ki sta mi jih z atijem postavljala, niso bile zapor, ampak varnost.
Saj nisem čisto vsega, kar sem prejela doma, skopirala. Sterilnega stanovanja na primer. Sem poskusila, ampak ni šlo. Pet otrok ti postavi določene omejitve.
Po petnajstih letih materinstva zdaj lahko rečem:
“Draga mama, zdaj razumem.”
Razumem, da si v vseh trenutkih materinstva delala najbolje, kar si znala. Razumem, da kdaj nisi zmogla. In vem, da me nikoli nisi hotela prizadeti.
Tudi sama se že davno sprijaznila s tem, da lahko preberem vse priročnike tega sveta, pa bom še vedno delala napake. Da lahko vsak dan molim zase in za svoje otroke, da bi imeli lepe odnose, pa mi bo kljub temu vsaj sedemkrat na dan spodletelo.
Povzdignila bom glas. Preslišala prošnjo otroka. Spregledala njegove svetleče oči, ko hoče nekaj podeliti z mano. Kimala, ko mi nekaj pripoveduje, pa vendar ne slišala, kaj mi govori.
Materinstvo ni tekmovanje v popolnosti
Če zmoremo sprejeti, da smo kot mame nepopolne in bomo vsemu trudu navkljub v svet poslale tudi (vsaj malo) ranjene otroke, bomo lažje živele in odpustile. Same sebi, pa tudi svojim mamam. Bomo zmogle prepoznati, da veliko tega, kar smo dobile od staršev, sploh ni bilo slabo. In bomo za vse dobro tudi zmogle biti hvaležne.
Zato, draga mama, hvala!
Hvala za vse. Kar je bilo lepega, dobrega in koristnega, dajem naprej svojim otrokom. Kar je bilo nepopolno, me vabi v sprejemanje in odpuščanje in mi odpira prostor za Božje delovanje v mojem življenju. Dragi Bog, hvala ti za mame!
