Pripeljala sva se na konec ozke ulice v Zalogu, kjer človek v hipu izgubi občutek, da se še vedno nahaja v mestu. Takoj po telefonskem klicu, ko sva preverjala, če stojiva pred pravo hišo, je sledil topel in prisrčen sprejem Mateje in Uroša v njun dom, kjer sva imela priložnost postopoma spoznati tudi vse njune otroke. Za z domačimi dobrotami obloženo mizo je sledil prijeten pogovor, ki bi ga lahko nadaljevali v nedogled, če nas ne bi priganjala pozna ura …
Uroš in Mateja, povejta nam, kako se je začela vajina skupna zgodba?
Mateja: Že v osnovni šoli me je ogledoval.
Uroš: Jaz sem bil vedno odkrit. Sem jo jasno vprašal, če bi hodila z mano, če bi bila moja punca.
Mateja: Jaz osmošolka, on pa šestošolec, to ne pride v poštev. V bistvu sem rekla tako, da mogoče pa, če mi prinese škatlo žvečilnih gumijev. In enkrat, ko sem šla iz šole, me je ustavil in mi rekel: »Na, tukaj imaš žvečilne gumije.« Je bil pa le en paketek in jaz: »A, ne ne. Sem rekla, da hočem celo škatlo.« In je odpadel.
Uroš: Takrat sem pač zašuštral.
Mateja: Kasneje sem kot študentka s skavti zahajala v festivalno dvorano plesat, kamor je občasno s svojimi prijatelji zahajal tudi Uroš. Sama sem hodila tudi na plesni tečaj. Moj soplesalec je kasneje dobil punco in je želel tečaj nadaljevati z njo. Ker sem potrebovala novega soplesalca, sem se spomnila na Uroša. Bil je za. In sva počasi plesala vse tesneje skupaj …
Uroš: Po štirih letih skupne hoje je zdaj že 24 let, kar sva poročena.
Za slovenske razmere imata kar veliko družino, pet otrok. Sta si želela več otrok že pred poroko?
Uroš: Že v času najine skupne hoje sva se odločila, da bova imela šest otrok.
Mateja: Sva si predstavljala, da bova kar leto po poroki že dobila prvega otroka in tako po vrsti naprej. Pa ni šlo čisto tako. Je šlo s počasnejšim tempom pri prvih dveh. Zadnji trije so bili pa potem tako skupaj, da je zmanjkalo energije za šestega.
Uroš: Jaz sem bil tako utrujen, da jih, ko sem jih ponoči nosil nazaj v posteljo, pogosto nisem odložil v pravo posteljo. Ko sem se vrnil do svoje postelje, je bil pri nama že drug otrok. Zdelo se mi je, da celo noč ne počnem drugega, kot odnašam otroke nazaj v njihove postelje. Mateja je bila zadolžena za najmlajšega.
Mateja: Me je pa motilo, ko je marsikdo potem rekel, da smo imeli še petega otroka zato, ker smo si želeli fanta. Smo pa seveda veseli, da ga imamo.
Uroš: Jaz sem se malo bal, da se bo igral z Barbikami. In se tudi je, samo da je bil njihov taksist ali pa je vozil traktor. Je tipičen fant – strojnik.
Kakšne poklice opravljata?
Mateja: Oba sva zaposlena v Ljubljani. Jaz delam v zavarovalništvu kot strokovna sodelavka.
Uroš: Jaz pa »Jožef Egiptovski«, vodja skladišč blagovnih rezerv. Imava pa ta blagoslov, da se lahko voziva skupaj v službo s kolesom oz. z avtom, ko je hladno. Tako preživljava skupni čas, se ustaviva še na kakšni kavici in imava spotoma randi.
V hiši sobivate s tvojo mamo, Mateja, kajne? Se soočate s kakšnimi izzivi?
Mateja: Ja, tako je. Moj oči je že 10 let pokojni. Smo hvaležni, da imamo mami, in je to pravi blagoslov. Ko so bili otroci manjši, jih je velikokrat popazila. Zdaj občasno skuha kakšno kosilo, nas pocrklja s kakšnimi sladicami, priskoči na pomoč pri žehti … Greva veliko bolj mirno od doma, ko veva, da je še nekdo v hiši. In tudi ona je vesela, da ni sama. Imamo pa ločene vhode, da ne motimo drug drugega.
Uroš: Pride do kakšne medgeneracijske razlike, vendar, ko potegnem črto, ne najdem slabe stvari. Ko sva se poročila, sva tehtala, kje bova živela. Moji starši imajo kmetijo v Zasavju, kjer nama je tudi zelo všeč. Vendar si, dokler otroci odraščajo, ne znava predstavljati, da ne bi živela tukaj. V nasprotnem primeru bi bila verjetno zgolj taksista. Vikende pa vendarle v večini primerov preživljamo v Zasavju. Živimo precej nomadsko življenje.
Sta v življenju šla skozi kakšno življenjsko preizkušnjo?
Uroš: Težjih preizkušenj, če zdaj pomislim, hvala Bogu, nisva imela. Očitno so najini predniki toliko molili za naju. Jaz sem sicer imel dve delovni nesreči, ko bi lahko umrl, pa hvala Bogu ni bilo nič.
Mateja: Mogoče je bila še največja preizkušnja, ko je Uroš prišel živet k nam in je moj oče Uroša nekoliko težje sprejel. Nekajkrat je bilo zelo napeto.
Uroš: Prišel je trenutek, ko sem se že skoraj odločil, da se odseliva. Hvala Bogu mi je mami takrat modro svetovala, naj vztrajam, da to ne bo trajalo, da se bo stanje izboljšalo in je bilo res tako.
Kako gre vajina pot rasti vere? Sta imela podobne korenine, sta rasla skupaj ali v različnem »tempu«?
Mateja: Pri nas je bila prisotna tradicionalna vera. K maši smo hodili vsako nedeljo, molili nismo, razen mogoče za velike praznike pred velikonočnim zajtrkom, pa na božični večer. Zaradi družbe pa sem hodila k mladinskemu verouku, kasneje k skavtom.
Uroš: Pri nas je oče imel ruski turnus in je delal skoraj vsak vikend. Mami je sprva hodila z nama z bratom k maši, kmalu pa ne več in z bratom sva sama hodila k jutranji maši (ob 7h), da sva potem lahko gledala Živ-žav. Če naju mami ne bi spodbujala, ne bi šla. V srednji šoli pa sem se priključil cerkvenemu pevskemu zboru. Na koru sem rad pel.
Mateja: V najinih skupnih začetkih je bila prisotna zgolj tradicionalna vera. Nisva se veliko poglabljala. Kasneje, ko so se pojavile stiske v najinem odnosu in je vse postalo zgolj rutina, je očitno vmes posegla Božja roka. Leta 2015 sta Dani in Vilma imela pričevanje v naši župniji v Zalogu. Na župnikovo pobudo smo se takrat začeli srečevati v zakonski skupini. Po tistem sva začela bolj redno moliti. Uvedla sva tudi skupno družinsko molitev. Počasi sva začela brati Božjo besedo in Besedo med nami. Uroš zdaj to naredi vsako jutro, jaz pa se mu pridružim. In še kakšno besedo na to rečeva. Vsak večer se pred spanjem pokrižava. Tudi če sva še tako utrujena in se ne moreva nič pogovoriti, križ je, ki pomiri, nato se stisneva in zaspiva.
Kdaj sta postala voditelji in regijski voditeljski par?
Uroš: Najino zakonsko skupino sta v začetku vodila zakonca Zupanc, potem pa sta naju prosila, če bi prevzela vodenje skupine. Smo se pa dogovorili, da se pri vodenju posameznih srečanj izmenjujemo. Šele pred kratkim sva začela voditi tudi drugo skupino.
Mateja: Ko je Aleš Čerin širil sistem regij, naju je prosil, če bi bila pripravljena postati regijski voditeljski par. Z Marinko sta nama vse lepo predstavila. Po premisleku sva obljubila, da bova poskusila.
In ni ostalo samo pri poskusu, svojo vlogo res dobro opravljata. Se pri vodenju skupin in regije soočata tudi s kakšnimi izzivi?
Uroš: Imava še veliko rezerve. Morala bi se več angažirati. Kljub temu imava občutek, da več dobiva, kot dava.
Ko se dobimo na letnem regijskem srečanju voditeljskih parov, vidiva, da Sveti Duh deluje, ker vse skupine dobro dihajo. Če že ne deluje po nama, pa očitno deluje direktno na voditeljske pare. Po tej plati sva pomirjena. Nama pa obema veliko pomenijo srečanja v živo iz oči v oči. Ko sva postala regijski voditeljski par, sva vse pare osebno obiskala. Osebni kontakt res vzame veliko časa, vendar to šteje.
Kaj vama pomeni DiŽ?
Mateja: DiŽ nama je ogromno dal. Če gledam v paketu, kje sva bila midva v odnosu prej in kje sva zdaj, je bistvena razlika. Lepše se pogovarjava.
Prej sva imela »tihe maše«. Nisva se sprla, ampak sva bila tiho. Imela sva samo še nujno komunikacijo, kar je bilo včasih res mučno.
Uroš: In oba sva imela prav. To vidiva zdaj, ko hodiva na tečaj Ljubezen in spoštovanje. Mladi zakonski pari bi se ga morali obvezno udeležiti. Prvih pet let še ližeš med. Potem pa, ko medu ni več, se začne nerazumevanje, kar se s pomočjo spoznanj iz tega tečaja in prakticiranja vsega slišanega lahko popolnoma premosti.
Če ne bi takrat začela z zakonsko skupino, ne vem, kje bi bila v odnosu danes. Ločila se ravno ne bi, ker nama vseeno zakon veliko pomeni.
Bi pa bil zakon gotovo pust kot puščava v Sahari. Najbrž bi le sobivala. Zdaj sva rada skupaj z ramo ob rami, kar tako ali ob delu. Mateja je odlična pomočnica.
Mateja: Tudi Uroš je odličen pomočnik v gospodinjstvu. Še nikoli mi ni bilo treba pomivati oken, ker to vedno naredi on. In tudi drugje mi priskoči na pomoč, ko je to potrebno.
Uroš: Tu se moram zahvaliti svoji mami. Naju z bratom je vzgajala tako, da sva morala znati opravljati vsa dela.
Mateja: To načelo zdaj prenašava tudi na otroke. Imava razpredelnico za tedenska in dnevna opravila. Vsi za vse pridejo na vrsto. Ko so bili manjši, sem morala še jaz zraven pomagati, dokler niso zmogli sami. Zdaj je potrebna samo še občasna kontrola.
Uroš: Tudi kar se tiče kmečkih in tehničnih opravil, delajo vsi vse.
Koliko uspeta ob vseh obveznostih biti aktivna še v župniji?
Mateja: V župniji niti nisva tako aktivna, razen tega, da je Uroš v župnijskem pastoralnem svetu.
Uroš: Ko naju potrebujejo, sva na voljo in vskočiva. Problem je, ker smo med vikendi veliko odsotni.
Uroš, si pa ti aktivno vključen v osnovno šolo, ki jo obiskujejo vajini otroci, kot predstavnik sveta staršev in predsednik zavoda šole?
Uroš: Ja, tu pa sem aktiven. Ko komuniciram s starši, je moja prednost v tem, da iz izkušenj z vzgojo petih otrok marsikaj lahko povem in da imam še nekaj zdrave kmečke pameti. Zanimivo nama je, da ko greva z Matejo na govorilne ure, večkrat slišiva, da bi si želeli več takšnih otrok, kot so najini.
Mateja: Saj so imeli tudi najini otroci stiske v šoli, ker jih je več v družini in ker midva posredujeva načela, ki niso tipična za sedanje čase. Mobitel dobijo recimo šele ob koncu osnovne šole.
Česa si najbolj želita za svoje otroke?
Uroš: V prvi vrsti, da bo njihova samopodoba dovolj dobra, da bi samozavestno šli skozi življenje. Imajo delovne navade, imajo širšo razgledanost. Drugo pa, da bi spoznali svoje življenjske sopotnike iz teh naših krogov, da si ne bi na glavo nakopali partnerja, ki nikoli ne odraste, kakršnih je danes žal preveč. Včasih se tudi hecava, da moramo hoditi na obisk k tistim velikim družinam, kjer je več fantov. ????
Kaj rada počneta skupaj kot zakonca?
Mateja: Skupaj hodiva, kolesariva. V bistvu nama ni tako pomembno, kaj počneva, samo da sva skupaj.
V čem sta si podobna in v čem različna? Kako sprejemata različnost drug drugega?
Uroš: Ne bom rekel, da bereva misli drug drugemu, vem pa, kaj si Mateja želi in kje ji lahko ustrežem, ji pomagam, jo razveselim.
Mateja: Uroš je zelo zgovoren in v družbi zabaven. Jaz sem bolj resna. On bi rad gledal akcijske filme, jaz romantične. Najdeva kakšno vmesno varianto.
Uroš: Ko žena zaspi, si jaz ogledam še film po svoji izbiri. 🙂
Mateja: Rada pleševa. Vedno sva imela podobne želje glede števila otrok, oba rada delava na kmetiji. Uroš vedno najde pravo besedo ob pravem trenutku. Se dopolnjujeva.
Uroš: Naju je Bog združili s pravimi karakterji.
Uroš, zakaj bi še enkrat izbral Matejo za ženo?
Uroš: Ker mi stoji ob strani, mi pomaga pri delu na zemlji, ki je zame najboljša sprostitev, moj hobi in moje zadovoljstvo.
Mateja, kaj ti je najbolj všeč pri Urošu?
Mateja: Je delaven, me ima rad in mi to tudi pokaže. Je pozoren in nežen. Se vedno postavi zame. Je tisti, ki vodi družinsko molitev. Je vodja družine v pravem pomenu besede.
Tu pa skoraj ni več kaj dodati. Draga Mateja in Uroš, hvala vama za podelitev vajine življenjske zgodbe z nami; za vajin zgled vere in zaupanja v Boga, za vajino pokončnost, iskrenost, srčnost, rodovitnost in pripravljenost dajanja naprej.
Foto: osebni arhiv in arhiv DiŽ
Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
