Če niste zadovoljni z rezultatom iskanja spodaj, prosim ponovno iščite
Vsakdanja skrb in delovna rutina sta neizogiben del življenja, včasih pa si skrbi še dodatno naložimo. Midva z možem si jih nalagava (tudi dodatno) iz dneva v dan, tako da me večkrat vpraša: »Kdaj se bomo pa mi ustavili?«
Ali veste, kako je videti hrošček, ki se je zvrnil na hrbet na kakšni gladki površini? Nemočno se vrti in vneto opleta z nožicami, skuša razpreti krilca in se trudi oprijeti kake bilke. Vendar te ni v bližini, zato nemalokrat upeha in pogine, če ga ne postavi pokonci naša dobra roka ali kakšno drugo srečno naključje.
Najbrž ima vsak kristjan svojo najljubšo obliko molitve. Nekateri spregovorijo z Bogom s svojimi besedami, drugim so bližji molitveni obrazci, tretji najraje odprejo Sveto pismo, četrti pojejo. Meni je najljubša oblika molitve igranje klavirja.
Letošnje poletje je bilo za našo družino nekaj posebnega. Šli smo na dopust. To pa res ni nič posebnega, boste porekli. No, ne ravno, če se zgodi po osmih letih. Tako smo se polni pričakovanja in dobre volje odpravili na drugi konec Slovenije, novim dogodivščinam naproti. Pa nas je pričakal šok.
Čeprav je najina najstarejša hči letos zaključila že osmi razred, še vedno nima telefona. O, ti nazadnjaški in kruti starši, ki ne dovolijo svojemu otroku svobode in mu postavljajo nerazumne meje, bo kdo rekel. V resnici sem nedolgo nazaj svojo hčer vprašala, ali naj ji kupim telefon. Pa ga ni hotela.
Pristala sem na tleh. Dobesedno. Kriv je bil tisti presneti ptič, ki je zašumel v grmovju in splašil mojega konja, da je začel brezglavo galopirati in ritati hkrati, kot bi mu na hrbet skočil najmanj lev.
Za makadamsko cesto je značilno, da je polna kamenčkov. Ko hodiš po njej, škripa. Tako kot kdaj škripa v najinem zakonu.
