Zakaj vedno ponavljam iste napake?

Ste tudi vi kdaj jezni sami nase? Imate tudi vi kdaj občutek, da vedno znova ponavljate iste napake in »padate na izpitih« – in to najbolj tam, kjer mislite, da ste že zdavnaj diplomirali? Priznam, da se sam s tem venomer borim.

Mnogi veste, da sem večen optimist in da je to, o čemer razmišljam, daleč od pesimizma. Je le kruta realnost, v katero smo in bomo ujeti, dokler bomo v telesu (mesu).

Ali kot pravi Pavel: »Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete« (Galačanom 5,17). Smo torej vrženi na sredino bojnega polja, kjer se naše meso bori zoper Božjega Duha.

Kaj se dejansko dogaja?

Dogaja se, da je naš »nasprotnik hudič, ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl« (1 Peter 5,8), zares nenehno na preži in nas napada.

Ta naš in Božji nasprotnik ve, kje smo ranljivi, ve, kako nas lahko premami in zapelje, ve, kdaj bomo najhitreje in najlažje podlegli skušnjavi in se ujeli v zanko, ki nam jo spretno nastavlja.

Nekdo je rekel: “Seveda, saj ima večtisočletne izkušnje. Mi pa mislimo, da se ga bomo kar tako znali ubraniti.”

Če torej toliko ve o nas, ve, da smo na primer nagle jeze (smo vzkipljivi), zato nas vodi v skušnjavo, kjer se hitro razjezimo in v jezi naredimo greh: koga obsodimo, ozmerjamo ali po nepotrebnem povzdignemo glas in izrečemo besede, ki niso »v izgrajevanje« (Efežanom 4,29) …

Če ve, da se težko upremo hrani (smo požrešni), izkoristi vsako priložnost in nas skuša pretentati, da jemo več, kot v resnici potrebujemo …

Če ve, da smo radi v središču pozornosti (smo slavohlepni), kjer nas ljudje hvalijo, okoliščine tako priredi, da vsa hvala gre nam in ne Bogu, ki edini zasluži vso hvalo in slavo …

Če ve, da venomer nekaj godrnjamo, nergamo in kritiziramo, vsako situacijo in vsako informacijo, ki jo slišimo ali preberemo, tako priredi, da lahko mirne duše kritiziramo in udrihamo po dolgem in počez, in nezadovoljstvo, ki nam preprečuje, da bi Boga slavili in se mu zahvaljevali, se po nas širi še na druge …

Če ve, da je v nas dejaven duh potrošništva, nas vedno znova izpostavlja neskončni ponudbi dobrin, ki jih »moramo« imeti in mi neodgovorno kupujemo in zapravljamo ter se ne zmenimo za ljudi, ki v naši soseščini nimajo in komaj shajajo mesec za mesecem …

Moram vedeti, da je lev že premagan

Še bi lahko našteval v tej smeri, saj je odtenkov te ali one skušnjave in zanke, ki jo na vsakem koraku pred nas postavlja naš nasprotnik, veliko. Pa ne mislim naprej razmišljati o »spretnostih našega nasprotnika«, saj ne želim, da bi kdo rekel, da poveličujem rjovenje tega premaganega leva.

Raje bom razmišljal o rešitvah, o mojem deležu, o tem, kako se upreti temu spletkarju in zapeljivcu. Kot pravi apostol Jakob: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil« (Jakob 4,7).

“Svet je minljiv, ljubi Neminljivega!”

Evangelist Janez nas v svojem prvem pismu opozarja pred zelo podtalno vrsto zanke, ki jo danes hudič zvito uporablja, in nam pokaže rešitev. Takole pravi:

»Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj« (1 Janez 2,15–17).