Vprašanje za može: lahko trdite, da razumete svojo ženo?

Mislim, resnično razumete. Da vam je torej jasno, kaj morate storiti, ko je v tistih dneh. Da razumete, da želi le sanjariti skupaj z vami, ko vam razlaga o novi kuhinji svoje prijateljice. Da vam je jasno, da noče z vami »googlat« za razpisanimi delovnimi mesti, ko vam pripoveduje o svojih težavah v službi. Da se vam vsaj svita, da je res možno, da zvečer ni razpoložena za tiste stvari in da to ne pomeni, da vas nima rada.

Poročen sem dvanajst let in imam tri hčerke. Specialist za žensko problematiko. A z leti nisem kaj prida napredoval v razumevanju nasprotnega spola. Razen mogoče ugotovitve, da je včasih bolje biti tiho … oziroma, da sem se naučil razpoznati, kdaj bi bilo bolje, da bi bil tiho, a mi ni uspelo. Ko moja nerodna moška beseda že naredi svoje, lahko samo nemočno opazujem, kam vse se širi požar nerazumevanja.

Po dvanajstih letih zakonskega življenja se zdi, da nisem nič boljši mož, kot sem bil takoj po poroki. Nasprotno, zdi se, da sem opustil tistih nekaj bolj ali manj uspešnih prijemov za osrečevanje nasprotnega spola, ki sem jih kot fant s pridom uporabljal.

Na primer: dvorjenje

Po SSKJ dvoriti pomeni izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost. Pridobivati njeno naklonjenost? Pospraviti svoje umazane nogavice v koš za umazano perilo najbrž ne šteje. Že samo ob misli na besedo dvoriti mi postane nekoliko nelagodno in pravzaprav nerodno.

To ni zame, si mislim, ampak za kakšne naivne mladce. Življenje je kruto in trdo in moja naloga je vse prej kot to, da ženi dvorim. Saj ve, da jo imam rad. To vendar vidi iz tega, da sem ji zvest, da skrbim za najino družino, da sem z njo prijazen, da od časa do časa zanemarjam svoje hobije in se raje posvetim njej, da si utrgam čas za nakupovanja, čeprav ve, da sovražim romanja po veleblagovnicah … Ne, nikakor ne more reči, da ji ne izkazujem pozornosti. Svoje življenje sem zastavil za to, da sem z njo ustvaril dom in družino.

Vendar nastopijo dnevi, ko ji obraz prekrije neka otožnost

Takrat vem, da ni srečna. In ta občutek, ki ne laže, ni trenuten. Ne morem se znebiti misli, da so ti dnevi samo vrh ledene gore. Da bo nekega dne s solzami v očeh priznala, da je ljubezen med nama umrla. Da mi bo očitala vse tiste stvari, ki jih nisem naredil. Da bo navedla vse z moje strani neizgovorjene besede, po katerih je tako zelo hrepenela. Da bo odstrla tančico z gore njenih strahov, razočaranj in sanj, o katerih jaz ne bom vedel ničesar. Da bo odprla fotoknjigo potovanj, ki jih z menoj nikoli ni doživela.

Zdi se, da bolj kot se trudim biti dober mož in oče, slabše se to odseva v njenem življenju – v njenem zadovoljstvu. Res ne razumem. Rad bi imel seznam stvari, ki jih moram početi, da bi jo osrečeval. Resnično si želim, da bi jo osrečeval.

Ni večjega zadovoljstva, kot imeti ob sebi srečno in zadovoljno ženo.

Poročno obljubo ljubezni in spoštovanja jemljem zelo resno. Vendar potrebujem smerokaz, ko nastopi čas odločanja, da usmerim svoj korak k osrečevanju svoje ljubljene. Pokažite mi zvezdo severnico, dajte mi kompas, prodajte mi iPhone, karkoli. A mi lahko kdo, PROSIM, sestavi nek seznam? Mi lahko nekdo prinese načrt žene? Dokumentacijo njenega delovanja? Navodila za uporabo? In če bodo navodila v ženščini, se bom tudi tega jezika naučil.

Njen čar

Pozabljam, da sem poročen z osebo. Z žensko. S človekom, ki živi zaradi odnosa, ki ga imava. Bolj kot se trudim, da bi jo razumel po moško, manj žensko se ona počuti. Saj noče, da bi jo razumel. Želi si le – biti z menoj. Živeti z menoj. Me ljubiti.

Ko si včasih domišljam, da sem spoznal delček tega čudovitega bitja – že naslednji trenutek zaživi popolnoma drugače. Kar je bilo včeraj dobro, je danes neprimerno. Kar je včeraj prekipevalo v mavričnih barvah, je danes polno sivih odtenkov.

In prav to je njen čar. Vedno je nova, vedno edinstvena in neponovljiva. Taka kot pred petnajstimi leti, ko me je očarala z … še danes ne vem točno s čim. Pa vendar sem bil takrat – tako kot danes – že ob pogledu v njene iskrene oči v trenutku ves njen. Sem jo razumel bolj kot danes? Niti ne. Le večkrat sem ji povedal, da jo ljubim. In večkrat sem jo prijel za roko. Jo objel, ne da bi gledal na uro. Jo presenetil. Užival v neskončnih zajtrkih skupaj z njo. In večkrat sem se ji nasmehnil.

Grem, da jo poljubim.

Foto: Unsplash

Članek je bil prvotno objavljen v marčevski reviji Družina in Življenje, letnik 2011