Imava šest otrok. Eden je že v nebesih, ostali so v oskrbo zaupani nama. Trudiva se biti dovolj dobra starša, da jih bova opremila za ta in oni svet, a sva vendar večkrat v vlogi, ko se midva učiva od njih in ne oni od naju. V času, ko se sprašujemo, kaj vse moramo dati našim otrokom, da jim omogočimo čim boljše življenje, smo pozabili, da bi se v resnici morali spraševati, kaj vse lahko otroci dajo nam.

Poznam žene, ki so že kot najstnice vedele, koliko otrok bi rade imele. Ki so razmišljale celo o tem, katera imena jim bodo izbrale, ko se bodo rodili. Ki so sanjale o dnevu, ko bodo postale žene in matere. Jaz nisem bila taka. Želela sem si moža, poroke. O otrocih nisem kaj dosti razmišljala.