Pričakovanje, pričakovanje …

Čeprav sem že dolgo polnoletna je zame čas pričakovanja še vedno najlepši čas v letu. Vse je prepredeno z otroškim pričakovanjem, v zraku je čutiti nekaj skrivnostnega, nepopisnega … Po stanovanjih svečke  preganjajo temo (sama v teh dneh po hiši rada prižigam sveče), ki se ob jutrih komaj uspe posloviti, pa se po nekaj urah zopet sreča z večernim mrakom. Kaj daje čar tem dnevom? Pričakovanje, pričakovanje, pričakovanje …

In vse to doživljamo sredi vsakdana – drug ob drugem. Vsak dan popiševa novo stran v knjigi najinih odnosov. Kaj bova zapisala danes? Bo kaj vrednega in bo »v ognju ostalo«, ali bo slama, ki bo ob koncu časov zgorela (1 Kor 3,10-13)?

Ko sva nekoč spet nekam hitela in sva že zamujala, se je Dani jezil, ker sem v zadnjih trenutkih iskala še sončna očala. Čeprav ni izrekel hujših opazk, sva oba dobro vedela, da med nama ni vse čisto v redu. Ko sva med vožnjo hotela moliti, se je zataknilo, saj je jasno, da pred Gospoda ne moreva, če med nama stvari niso urejene. Nastala je mučna tišina. Kot po navadi sva zopet čakala, kdo bo prvi, ki bo naredil korak v veri in bo dal pobudo za spravo. Sama sem bila daleč od tega. Kuhala sem zamero. Spraševala sem se, zakaj mu ni mar, kako se jaz počutim. In počutila sem se razočarano, nesprejeto, osamljeno, odtujeno … Po glavi mi je rojila misel, da bi najraje izstopila in šla domov. V takem razpoloženju sva se v tišini peljala nekaj dolgih kilometrov. Nato me je, ne da bi me pogledal, Dani nenadoma prijel za roko in me prosil odpuščanja, ker so mu bili drugi ljudje važnejši, kot njegov najbližji – važnejši kot jaz. V njegovem glasu sem čutila obžalovanje in ganjenost. Po licih so se mi ulile solze … Ne znam razložiti zakaj. Vedela sem, da je to Njegovo delo. Dani mu je prepustil prostor v svojem srcu pred sebičnostjo, s katero sva se do tedaj oba borila. Po Daniju se je s svojo močno roko Bog dotaknil tudi mene. Postalo mi je jasno, kako čudovit je Očetov Odrešenjski načrt, kako čudovito je, da nam je poslal svojega Sina, da se je rodil v štali (v mesu). Na ta način je postal nam ljudem enak, obenem pa nam je dal priložnost, da ga lahko vedno znova povabimo, da se rojeva v naših medsebojnih odnosih.

Ko se voziva po naši domovini, opazujeva gradbene posege v naravo, ki za seboj puščajo velike spremembe: doline se ravnajo, griči se pogrezajo …Kot je nekoč rekel prerok Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mt 3,3).

Večkrat pomislim na Janeza Krstnika in njegovo poslanstvo in se sprašujem, mar nismo tudi mi za to poklicani? Mar ne pripravljamo Gospodovo pot, ko mu dovoljujemo, da vstopa v naše medsebojne odnose? Mar ne gre tudi pri spreminjanju naših medsebojnih odnosov za zahtevne »posege«, ki za seboj puščajo velike spremembe …?

Pred dnevi se je med nama spet nekaj »zataknilo« (nezlikana srajca …). In to se dogaja vedno znova, neprenehoma … Spoznavam, da imam vsak dan veliko priložnosti, da Božjemu Sinu dovolim, da se rojeva v meni in mi prinaša odpuščanje, ki ga tako zelo potrebujem – odpuščanje zame in po meni za vse, ki me obdajajo. In prav ta in podobna izkustva so mi podarjena v moji družini, ob možu, otrocih, vnukih in mojih bližnjih … Tako se nenehno učim Njemu izročati in prepuščati svoje skrbi, strahove, pogosto pa tudi svojo nesposobnost odpuščanja … Zavem se, da tedaj, ko priznam svojo nemoč in svojo majhnost, naredim prostor Jezusu, da se v meni rodi – zravnam griče zamer in doline neizpolnjenih pričakovanj … In Božič zame postane nekaj konkretnega, nekaj, kar ni le pospravljeno stanovanje, pečena potica in izpolnjevanje cerkvenih zapovedi, pač pa je novo življenje in novo upanje, je izkustvo, po katerem vame in v naše odnose vstopa Božje kraljestvo.