Pred porodom še na zmenek

Pred kratkim je minilo leto dni, odkar se je naši družini pridružil četrti fant, Avguštin. Pričel se je že postavljati na svoje noge, loviti ravnotežje, ob pomoči staršev dela tudi prve (negotove) korake … da vsakodnevnih novih »frisov« niti ne omenjava. Kakšen napredek, kakšna volja do življenja! A hkrati še vedno tako majhen in nebogljen. Bogu sva iz srca hvaležna, da ga je ustvaril tako čudovitega (Psalm 139,14), tako edinstvenega.

»Neskončno« čakanje

Lanskega desetega avgusta mi je bil dodeljen dan poroda. Prišel je tisti »dan D«, toda z njim še nobenih znakov, ki bi nakazovali prihod novega življenja (razen napetega trebuha). Vsak dan iznad teoretično izračunanega datuma poroda pa mi je prinesel nove skrbi, novo razočaranje, nova (stara) vprašanja: ali bom zopet rodila 13 dni čez rok, ali mi bodo morali zaradi tega umetno sprožiti porod, ali bo potem otrok zopet tehtal dobre štiri kilograme …

Toliko strahov in skrbi se je tiste dni porajalo v moji glavi.

Bila je nedelja (drugi dan čez rok). Po sveti maši mi je župnik, na najini željo, podelil »nosečniški« blagoslov. Položil je svoje roke na mojo glavo, me blagoslavljal, meni pa so po licih tekle solze veselja in ganjenosti. Med pripravo nedeljskega kosila se je v meni »nekaj« pričelo prebujati. Prva potrditev temu dogajanju je bil odluščenje čepa. Juhu, začelo se je, kakšno olajšanje. Pojavili so se tudi blagi popadki. Čeprav je bil na poti že četrti otrok, sem se še vedno počutila precej negotovo, z mnogimi pomisleki (je to res to, moram še počakati, so popadki že dovolj močni …).

Priložnost za zmenek

Z možem sva popoldan odrinila proti porodnišnici. Kot že pri prejšnjih porodih, so se med potjo tudi tokrat popadki povsem umirili. Odločila sva se, da čas čakanja na novi »val« izkoristiva za sprehod v naravi in v objemu gora. To je bil res čas drug za drugega, čas napetega pričakovanja, čas iskanja številnih odgovorov, čas molitve … pa tudi čas beleženja porajajočih se popadkov. Skoraj kot na zmenku 🙂 Mož me je po čudovitem sprehodu peljal še na (pozno popoldansko) kosilo. Nisem vedela, kaj bo prinesla noč, a lačna (in posledično brez moči) vsekakor nisem hotela biti.

Nova razočaranja

Dogajanje v telesu se mi je počasi stopnjevalo (vsaj po mojih občutjih). Sklenila sva, da se zaradi bližine porodnišnice tam tudi ustaviva in »pokaževa«. Zopet nič. Vse se je umirilo. Sledilo je razočaranje, sram (v smislu »kaj sem se sploh šla pokazat«). Četrtič sem že bila noseča, pa še vedno nisem vedela, kakšni so pravi popadki, kdaj v porodnišnico. Vrnila sva se domov. Zamotiti sem se hotela s kupom opravil …

Po nekaj urah spanja so me zbudili popadki. Gledala sem uro, merila, štela minute. Pogostost intervalov mi je dal znak odhoda. A med vožnjo se je zopet vse skupaj umirilo, sledil je čas sprehajanja po parkirišču porodnišnice. Še vedno nič.

Imela sem občutek, kot da »nekdo« preizkuša moje potrpljenje, moja negotova občutja … skratka preizkuša zaupanje v Božji načrt zame.

Z možem sva zopet izkoristila čas »mirovanja« in odšla na jutranji sprehod ob vzhajajočem soncu – prebujal se je nov dan, nov nepopisan list v mojem življenju.

Žalostna in zopet razočarana sem odhajala nazaj proti domu. Vmes sva se ustavila tudi pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Zanjo sem imela le eno prošnjo: da bi se »vse skupaj« spet čimprej začelo. Vedela sem, da je Božji načrt (pa kakršen koli je že) zame najboljši in v tistih trenutkih sem mu tudi povsem zaupala.

Njegov načrt

Smer najine vožnje proti domu sva morala kaj kmalu spremeniti. Odtekla mi je namreč voda, temu pa so sledili tudi »tapravi« popadki. Prav vsakega sem predihala s hvaležnostjo, ga darovala Njemu, ki me je tudi tokrat uslišal. Tukaj in zdaj! Sedaj sem zares vedela, da sem z vsakim popadkom bližje porodu …

Porodni prostor sva z možem pripravila po najinih željah in izkušnjah prejšnjih porodov. Tako sem lahko v tistem ključnem trenutku pokleknila in iztisnila novo življenje iz svojega telesa. Kakšno veselje in ponos! Še vedno težko dojamem, da sem imela res tako hiter in čudovit porod.

Hvala Gospod, ker sem se lahko prepustila tvojemu načrtu in ker si me skozenj tako krasno vodil; hvala ti Gospod, da si nama zaupal Avguština, tvojega ljubljenega otroka.

Hvaležna sem tudi mojemu možu, ki me je z dejanji in besedo spodbujal in bodril; hvaležna sem zdravstvenemu osebju (»babicam«) za njihovo pripravljenost sprejeti in uresničiti moje porodne želje. Hvaležna sem, da sem lahko že četrtič mama.

Petra Čelik

Foto: Unsplash