Po 46-ih letih zakona poroka še v cerkvi

Šanji in Terezija (Zinka) Mitrović sta poročena 46 let. Civilno. Imata dve odrasli hčerki in dva vnuka. Živita v Ljubljani, čez vikende in poletja pa stanujeta v Novem mestu.

Zinka je teta od Mirana Kolenca. V Novem mestu so sosedje. Miran in Tadeja Kolenc, starša šestih otrok, sta s svojim zgledom nemalo pripomogla, da sta se Šanji in Zinka poročila tudi cerkveno.

Šanji, danes ste bili pri krstu, bili pri prvem svetem obhajilu in pri birmi. Kako se je začelo, kako se je zgodilo, da ste v svojih zrelih letih sprejeli vero?

Šanji: Že ko sva se pred šestinštiridesetimi leti civilno poročila, sva razmišljala, da se bova enkrat poročila tudi cerkveno. Dolgo sva odlašala, življenje je hitro teklo in oba sva se upokojila. In še kar ni bilo »časa« oziroma pravega momenta. Pazila sva vnuka in spet ni bilo časa. Ko pa je šel vnuk v šolo, so odločitve dozorele in prijavila sva se v katehumenat*.

Kaj je bila tista direktna spodbuda?

Zinka: Tadeja je pred leti govorila o praznovanju božiča v njeni družini. Tudi midva sva želela praznovati božič. Želela sem iti v cerkev in tudi sama doživeti praznike tako poglobljeno. Pa ne samo praznike. Čutila sem, da bi se tudi jaz rada povezala z Bogom. A se nisem mogla. Nisem hodila v cerkev, četudi sem imela vse zakramente. Nisem mogla k spovedi, ker sem bila samo civilno poročena. Ob neki priložnosti sem Tadeji povedala, da bi se s Šanjijem rada cerkveno poročila.

Tadeja nama je takoj dala telefonsko številko od frančiškanov v Novem mestu. Poklicala sem, a se je pri njih začela priprava na krst šele septembra. Okoliščine so naju nato pripeljale h kapucinom v Ljubljano in tu sva se pripravljala.

Ali sta skupaj hodila na priprave, kljub temu, da imate vi Zinka že vse zakramente?

Zinka: Seveda, oba sva hodila. Šanji je ves čas priprave lepo počasi sprejemal Boga. Tako zanesljivo se mu je bližal. Jaz pa sem padala … Včasih mi je bil Bog tako daleč! Kot da se mi je odmaknil … O tem sva se pogovarjala, pa se je mož samo čudil. Za mnoge spodbude sem zelo hvaležna bratu Mateju Nastranu, ki je vodil pripravo, tudi Šanjiju, še posebej pa Miranu in Tadeji.

Kakšno vlogo imata Miran in Tadeja?

Zinka: Jaz sem Miranova teta, smo sosedje. Zelo sta povezana in usklajena tako pri vzgoji otrok kot pri reševanju in sprejemanju težav. Imata zelo harmoničen odnos. Živita v miru in ljubezni in to širita med vse nas…

Za Božič sta prišla k nam skupaj z otroki, tudi Miranova mama, moja svakinja, … Blagoslovili so hišo. Kar zajokala sem od sreče in upala, da bom tudi jaz lahko enkrat tako blizu Bogu. Večkrat sta naju povabila na kakšno predavanje v cerkvi… in nekega dne sva se prvič odzvala.

Ne morem vam opisati kaj čutiva, ko greva sedaj v cerkev.

Kaj čutita?

Zinka: Pomirjena sva in srečna … Tako zelo sem vesela, da sedaj skupaj moliva. Tako sem vesela, ko me Šanji spomni na to. Hvaležna sem mu! (skoraj zajoče) Tega ne bi doživela brez Mirana in Tadeje.

Šanji mi je pomagal na poti do Boga, toliko kot jaz njemu … ali pa še več. Šanji je krasen mož. Tudi to je od Boga dano, drugače si ne znam razložiti. Šestinštirideset let sva poročena in ves ta čas sva zelo usklajena – predvsem po njegovi zaslugi. Tako sem mu hvaležna!

V četrtek, takoj po Veliki noči, se bova poročila. Želela sva se že sedaj (OPOMBA: Intervju je bil narejen na vigilijo, ko je Šanji prejel zakramente) pa nama je brat Matej rekel, da bova preveč utrujena.

Kaj vama pomeni cerkvena poroka po 46-ih letih skupne poti?

Zinka: Ko sva se pred šestinštiridesetimi leti civilno poročila, je Šanji predlagal, da se lahko sama poročim tudi cerkveno, pa tega nisem želela. Želela sem si, da ta želja dozori tudi pri njemu. Po vseh teh letih sva bila sedaj pripravljena na ta korak. Hvaležna sva Bogu, da naju je pustil tako dolgo pri življenju, da nama je dal to možnost, da Šanji sprejme zakramente in da se še cerkveno poročiva. Šanji je zelo duhoven človek, njegova starša pa sta bila oba oficirja … časi so bili drugačni.

Šanji, kako sta vas starša vzgajala?

Šanji: Star sem bil deset let, ko sta se moja starša ločila. Po očetovi in mamini liniji so zelo verni. Izhajamo iz Srbije, a jaz sem rojen v Ljubljani. Starša sta bila v partizanih in sta vojno končala v Sloveniji, se tu spoznala in tu sta ostala. Tu sem živel in študiral …

Kaj ste študirali?

Šanji: Ob delu sem doštudiral univerzitetni študij kemijske tehnologije in magisterij iz organizacije in poslovodenja na ekonomski fakulteti.

Sedaj bo poroka … Kako se pripravljata na poroko?

Šanji: Ni isto kot takrat ko si mlad … To bo enostavna poroka: hčerki z družinama, priče, vnuki …

Šanji, kakšna razmišljanja, kakšna čustva vas prevevajo? To kar se običajno zgodi v več kot dvajsetih letih, se bo vam zgodilo v enem tednu – od krsta do poroke.

Šanji: Jaz to počasi premišljujem. Nikoli nisem bil evforičen. Pretreslo me ne bo. Je pa res, da stvari oziroma spoznanja včasih pridejo tudi za teboj, ko se umiriš in poglobiš. Treba je iti naprej …

Treba je iti naprej … Kam?

Šanji: Na tem svetu …, potem pa naprej. (smeh)

Zinka: Želim si, da bi vera v nama še rasla, se poglobila in da bi bila tudi midva lahko vzgled drugim, tudi svojim otrokom in vnukom.

Kako pa vajini hčerki gledata na vse to?

Zinka: Bili sta presenečeni, ko je Šanji povedal, da bo prejel zakramente in da se bova poročila. Menita, da se bova poročila samo zaradi mene.

Šanji: Nisem se pustil zmotiti …

Vam ni Zinka zvijala roke, da se cerkveno poročite?

Šanji: Ne, ne, sploh ne … (smeh)

Slišim, da bosta šla na seminar ‘Nepozabni trenutki za naju’? Ali bodo to novi medeni tedni?

Šanji: Prepozno za medene tedne … (smeh)

Zinka: Vesela sva, da greva. Miran, ki nama je podaril ta seminar, je rekel, da ne bo treba nič govoriti. Šanji je bil zelo vesel, darilo ga je razveselilo. Kot boter mu ne bi mogel dati lepšega darila.

Draga Šanji in Zinka pri Družini in Življenju se veselimo z vama in vama želimo obilo blagoslova na vajini poti.

*katehument: uvajanje odraslih, ki so dopolnili osemnajst let in so se odločili za krščansko življenje, da bi prejeli zakrament svetega krsta, svetega obhajila in svete birme.

Intervju sem pripravil: Aleš Čerin

Foto: arhiv zakoncev Mitrović

2 komentarjev
  1. br. Stane Bešter says:

    Tudi jaz, br. Stane Bešter, ki sem Vaju po Miranu in Tadeji Kolenc spoznal, se veselim z vami vsemi in Vama iskreno čestitam, Šanjiju za prejem zakramentov sv. krsta, birme in obhajila in obema za medsebojno podelitev zakramenta svetega zakona. Bog vas vse živi in še enkrat iskrene čestitke, br. Stane, Kančevci

    • Aleš Čerin says:

      Stane, ja zahvala gre tudi tebi. Mislim, da si ti začel katehument v naši župniji. Vem, da si vsako leto pripeljal do zakramentov kar nekaj ljudi, željnih spoznati Jezusa in Mu slediti. Lep zgled. Najbrž si začel tudi s Šanjijem in Zinko …

      Vse dobro želim.

Komentarji so zaprti.