Mož in žena – skupaj na poti

Kadar se vozim po avtocesti in gledam skozi okno, pogosto obžalujem, da kraji tako hitro švignejo mimo, kolikor jih zaradi protihrupne ograje sploh lahko vidim. Jaz pa bi jih želela videti, se sprehoditi skoznje. Slovenija je res tako lepa! A se nam vedno nekam mudi.

Ko otroci odrastejo, imamo zakonci lahko več časa zase. Pred tremi leti, ko sva praznovala srebrno obletnico poroke, sva se odločila. Moj mož takšne moje nore ideje po navadi najprej skeptično gleda in zmajuje z glavo, ko pa stvar dobro premisli in prespi, je še bolj navdušen kot jaz.

Tako sva v službi vzela teden dni dopusta, naložila nahrbtnike na rame in šla izpolnjevat mojo dolgoletno željo: hoditi peš po deželi. Bilo nama je tako všeč, da sva sklenila, naj takšen nekajdnevni pomladanski pohod postane najina tradicija.

Letošnji pohod: od doma do morja

Se pravi iz Kranja, kjer sva doma, na Debeli rtič, v petih dneh bova prehodila nekaj več kot 150 km. Slavko, ki je zelo natančen in organiziran človek, je naredil natančne zemljevide. Na njih je označil vse poti, po katerih bova hodila, seveda čim bolj po naravi, po gozdu, po poljskih kolovozih in čim manj po prometnih cestah.

Označil je tudi vse drugo, kar bi nama lahko prišlo prav: katere poti so planinske poti in zato markirane, kar precej olajša orientacijo, kje so ob poti kakšne trgovine in lokali, kjer bova lahko dobila hrano in vodo. Dogovoril se je in rezerviral prenočišča. Skratka, lahko sem se popolnoma prepustila njegovemu vodenju.

In tako sva se v ponedeljek prvega aprila zjutraj podala na pot

Moja sestra, ki naju je zapeljala do roba mesta, je zmajevala z glavo in si mislila svoje. No, ne samo mislila, ona svoje mnenje po navadi tudi odkrito pove. Midva pa sva nekaj takšnih pohodov že prehodila in do sedaj sva se na njih vedno imela čudovito. Zato sva se tudi tega zelo veselila.

Takšen pohod je pravzaprav nekakšna mešanica  fizičnega napora, psihoterapije in duhovnih vaj. Le redko se ustavljava ob kakšnih cerkvicah, če so ravno ob poti, sicer pa ne.

Midva kot zakonca po zakramentu zakona nosiva Kristusa s seboj, vsak dan življenja, ne samo na dopustu, ne samo takrat, ko nama je lepo. Zakaj se tega premalo zavedamo?

Seveda je jasno, da je petdnevni pohod fizično naporen. Vsak dan sva prehodila kakšnih trideset kilometrov, raje kakšnega več kot manj. Zvečer so naju bolele noge, utopično bi bilo pričakovati, da naju ne bodo. In bila sva utrujena.

A nisva imela nobenih večjih težav, še žulja nobenega. In utrujenost, ki sledi naporu, je tista zdrava prijetna utrujenost, ki nima nobene zveze z utrujenostjo, ki sledi napornemu in stresnemu delovnemu dnevu.

Takšen pohod je tudi globoko duhovno doživetje

Ko sva hodila po naravi, kjer je vse poganjalo, cvetelo, dišalo, poslušala petje ptic, nama je srce prekipevalo od radosti in hvaležnosti Bogu. V molitvi sva predenj polagala najine otroke, DiŽ, našo župnijo in slovensko Cerkev, pa tudi druge potrebe, ki jih trenutno vidiva.

Rožni venec sredi gozda se moje duše dotakne čisto drugače kakor doma. Drugi dan pohoda zvečer sva v Logatcu ujela tudi mašo. Končno pa je bila molitev tudi sprejemanje slabega vremena zadnji dan. Tudi to je del življenja, ne more vedno sijati sonce. Gospod je dal, Gospod je vzel, bodi hvaljeno Gospodovo ime. (prim. Job 1,21)

Posebno blagodejno pa deluje pohod na edinost med nama

Pet dni skupaj in večinoma sama. Dopoldne sva se več pogovarjala, popoldne, ko sva bila že bolj utrujena, pa manj. A bila sva si tudi v tišini zelo blizu.

Ko sem lačna in utrujena, ko je nahrbtnik težak, da me bolijo rame, ko poti ni tam, kjer bi morala biti, ko se strmo vzpenja tam, kjer sem pričakovala ravnino, se moram imeti pod nadzorom, da ne rečem kakšne zajedljive besede. Obzirnost in potrpežljivost sta zelo pomembni.

To bi bili dobrodošli vrlini tudi v vsakdanjem življenju, zakaj mi večkrat ne prideta na misel?

Hvaležna sem možu, da se je tako potrudil pri organizaciji poti. Še nikoli ni hodil tod, pa mi ve povedati, kje bo pot po gozdu in kje po cesti, kje bo bolj strmo in kje položno, skozi kako veliko vas bova šla, imajo kakšno trgovino in kje se bova lahko ustavila na kosilu.

Vso pot je pregledal doma na računalniku in celo preveril delovne čase lokalov. Najmanj, kar lahko naredim je, da mu dam priznanje. Da se vzdržim vsakega najmanjšega jamranja. Aja, pa zvečer mu lahko zmasiram utrujene noge.

Kaj, ko bi tudi v vsakdanjem življenju večkrat pomislila, kaj lahko naredim za svojega moža, da ga razveselim in mu polepšam življenje? Kaj, ko bi mu večkrat izrekla priznanje za njegov trud, ne pa, da se mi zdi vse kar samoumevno?

Končala sva tam, kjer se je začelo nekaj lepega

Pohod se je končal peti dan zvečer na Debelem rtiču. Pred hotelom Arija, kjer sva se pred devetimi leti prvič srečala z DiŽ-em in spoznala Danija in Vilmo Siter. Tako kot naju je Bog takrat pripeljal na Debeli rtič k novi kvaliteti življenja, tako naju je pripeljal tudi sedaj. Takrat naju je pripeljal avto, tokrat so naju prinesle noge, a za vsem, kar delava in kar sva, stoji Bog, najin Stvarnik, ki naju ljubi in nama daje takšne čudovite darove.

O, da bi se mu vedno pustila voditi!

Avtor: Saša Štern

Foto: Slavko Štern

2 komentarjev
  1. Primož Peternelj says:

    Odličen zapis. In pa vsa čast za pogum in navdih za tak dopust. Vredno posnemanja.
    Se pa strinjam da je temeljita priprava na tak pohod nujna.

    Vse dobro.

    Odgovori
    • Aleš Čerin says:

      Primož, letos gresta še vidva s Heleno na tako pot. Morda malo krajšo – za začetek za tri dni. Bom pomagal pri pripravi.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja