Mladi, lepi in … brez bistva. Na “komot”.

Prišla sta z roko v roki. Oba sredi tridesetih. Ona lepa, popolna. On primerno mišičast, brez dlak, z nekaj zametka odvečnega trebuha. Razgrnila sta dve beli brisači na travnata tla ne preveč imenitne plaže nekje na hrvaški obali in se naveličano ulegla.

Iz torbe sta potegnila vsak svoj telefon in se zatopila vsak v svoj zaslon. Nobene besede, niti očesnega stika. Vsake toliko sta si kaj pokazala na zaslonu. To je bila vsa komunikacija med njima. Dajala sta občutek, da se nekako težko prebijata skozi odnos.

Manjka realnost

Ne poznam ju, sploh ne, ne poznam njune osebne zgodbe. Vem, da posplošujem, da si rišem svojo zgodbo, a zdela sta se mi simbol ne-več-tako-mladih, ki imajo vse, a jim manjka bistveno, ne-več-tako-mladih, za katere se zdi, da se težko odločajo – za bistveno.

Zdi se, da jima manjka realnost življenja, zdi se da jima manjka globina. Ne po svoji krivdi. Še enkrat, ne po svoji krivdi. Skoraj gotovo v mladosti nista okusila realnosti, najbrž jima je bilo vse “prineseno k riti”, najbrž so jima bili problemi že “preventivno” odstranjeni. Časi so taki, da starši kar rinemo – otroke in tudi ne-več-tako-mlade odrasle – stran od realnosti življenja.

Manjka sunek

Morda imata težave z zanositvijo, morda pa se bojita odgovornosti, ki pride s sprejetjem otrok, morda pa se preprosto težko odločata. Ali pa sta le “komot”.

K soočenju z realnostjo bi jima gotovo pomagal nepredvidljiv sunek, recimo v obliki otroka – še bolje več njih, ki bi ju pognal v vsakdanji boj s “posranimi” ritkami, smrkavimi nosovi in vročičnimi čeli.

Vsaj meni, študentu tretjega letnika faksa pri 22-ih, je pomagal. Če ne, bi bil tudi sam tak. Na “komot”. Zlahka. Sunek mi je pomagal pri odločitvi za zakon v zelo neugodnem času študija, pomagal k soočenju z realnostjo skrbi za preživetje družine.

Kmalu so prišla potolčena kolena, popackani zvezki, v najstniški dobi še spopadanje z mozoljastimi obrazi, tudi nekaj malega ekranskih pretiravanj, pa moje težave pri postavljanju meja, ko so otroci odhajali v svet … Vse to. A to je realnost življenja. Ni lahko.

Na “komot” smo

Ljudje smo pač tako sestavljeni, da smo na komot, če le gre – zdi se mi – skoraj brez izjeme. Sami sebe sicer rišemo plemenite in dobre, pa nismo taki – evo mene. Če ne bi poznal Boga, če mi Bog ne bi pripeljal žene, če se ne bi poročil in sprejel sunka v obliki otroka, če se takrat ne bi soočil z vsakdanjimi skrbmi za preživetje družine, bi se “razlil” iz struge realnosti življenja v mlakužo plitve vsakdanje brezveznosti.

Za mladega moškega in mlado žensko iz uvoda bi morebitno srečanje z realnostjo življenja pomenilo boj, ki bi bil vse kaj drugega kot boj za dober rezultat v igrici z zaslona ali boj za kopičenje “lajkov” in zbiranje vsebin plitvih novic.

Morda jima pa manjka pogum za stopanje v neznano, v negotovo, v nepredvidljivo.

Neznansko težko je, še posebej, če tega nisi navajen, ker je v neznano, v negotovo in v nepredvidljivo namesto tebe vedno stopal nekdo drug – recimo mama.

Očeta, ki bi fanta usposobil za to stopanje in mu dal vsakodnevno vedeti, da ima dovolj moči, da zmore, ki bi mu pokazal kako biti moški – z zgledom in besedo – morda ni bilo blizu. Je bil odrinjen ali pa se je umaknil. Najbrž kombinacija obojega. Tako je morda fant ostal negotov, neodločen, mlada ženska to čuti in se ne more predati.

Kako bi mu privoščil junaštvo!

Za korak v realnost bi se morala odločiti sama, a zdi se jima, da nista dovolj močna. Morda ju bo moralo kaj pahniti, suniti, zagnati … nekako premakniti – v to kar sama razumsko nočeta.

Zdi se, da se je včasih tak “sunek” kar zgodil, sedaj se vse zelo načrtuje in če načrtovanje spodleti, se “uredi” kako drugače.

Kako bi jima privoščil! On bi postal junak tudi v realnem svetu, tak, ki bi stopil ven iz moškega egoizma, ki bi bil pripravljen dati življenje za svojo lepotico in za one, ki so mu zaupani. Opazil bi, da je zmožen, da ima moč – pa ne le za to, da napada – recimo prepreke na poti do ciljev poslovne hierarhije, pač pa da zgradi obzidje, kjer se bo lepotica počutila varno in pripravljeno, da se odpre življenju. Vedno znova.

Postal bi tudi tak junak, ki bo dan za dnem zdržal na obzidju in ga bo sproti obnavljal, ko bo načet, tak junak, ki bo zmožen vztrajnega boja s klasičnimi moškimi skušnjavami (denar, moč, vpliv), tudi z onimi “oblinasto” oblikovanimi – z zaslona ali iz samote svoje pisarne.

Kdo bo sunil?

Morda je za par z začetka članka prepozno, morda bo za mnoge prepozno, a občutek je, da se že kažejo mladi, ki se jim je priskutila topla plitvina brezveznosti vsakdana, mladi, ki so pripravljena raziskovati, se učiti in tudi poslušati – Resnico. Ter odriniti na globoko.

Ti že “suvajo v rit” – najprej sebe, že “pospravljajo svojo sobo”, kot pravi Jordan B. Peterson v knjigi 12 pravil za življenje in že spreminjajo svet. V smeri sprejemanja realnosti življenja. Bogu hvala.

Članek je bil prvotno objavljen na blogu preprostost.si.

Foto: Unsplash