Miklavževa šok terapija

Danes je god svetega Miklavža, za najine otroke najbolj priljubljenega svetnika. Najini otroci so zlati, vendar so otroci današnjega časa. Četudi se nadvse trudiva da bi imeli vse kar potrebujejo in le malo tega, kar hočejo, imajo slednjega veliko preveč.

Niso hoteli pisati Miklavžu

Zadnje tedne je beseda pogosto nanesla na dobrosrčnega škofa in kljub spodbudam, da naj fantje (stari so 7, 5 in 3 leta) napišejo pisma, se tega kar niso lotili.

Na koncu je pismo napisal samo srednji sin, najmlajši je nekaj narisal, najstarejšemu se je pa zdelo čisto logično, da bo darila dobil tudi brez pisma. Zadnje tedne pred Miklavžem se je pri nas doma jezikanje, prerekanje, neposlušnost, 100 x ponavljanje tega, kar je treba narediti, … stopnjevalo.

“Dala sem jim piti vzgojno tinto.”

Tempo današnjega časa je hud. S dojenčico sva vsak dan dvakrat v avtu ne glede na vreme. Dopoldnevi so podrejeni kuhanju, perilu in doslednemu dojenju v miru, ki si ga moram prav izboriti. Nakupovanje in Miklavževo peko sem spet odlašala do zadnjega. Šele v trgovini sem se “zbudila” in se spomnila, da fantje niso hoteli pisati pisma Miklavžu.

Zvečer, ko so glavice zaspale, sem vzela list papirja in v Miklavževem imenu napisala pismo vsem trem. V pismu sem opozorila, okarala in tudi pohvalila. V sveti jezi, sem si mislila: “Vam bom že dala piti vzgojne tinte!” Lavorje pred vrati sem pustila prazne in v njih položila samo pismo.

Tuljenje

Zbudili so se zgodaj in takoj planili pred vrata. Najstarejši je tulil, drugi sin je rekel “bo pa drugo leto prinesel”, najmlajši pa je vpil čez oba, da “vsaj pismo je” in ga tudi pobral.

Trudoma, z znanjem le parih črk, je prebral “dragi moji fantje”, ko mu je na pomoč priskočil brat. Najstarejši pa se je še kar kujal, tulil in ko sta se mlajša dva že nekako pririnila z branjem do konca, je list od jeze in razočaranosti zmečkal. Posegla sem vmes in jih poslala pogledat na balkon.

Učinkovita šok terapija

Veselje in hvaležnost ob skromnih igračah – za vse tri ena škatla LEGO kock in za vsakega najmanjša vrečka bonbonov, je bilo veliko.

V sebi sem se smejala njihovim reakcijam, po drugi strani pa sem se zdela grda, da sem jih tako trdo postavila na realna tla. Po tretji strani pa sem bila nase ponosna.

Čuječnost in meje, ljubezen in seveda podpora moža, ki je v tem procesu sodeloval s pritrjevanjem in pogledom izpod očal izza knjige (mož = moja ograja, na katero se naslanjam) so zmagali.

Foto: Wikipedija

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja