Moj klepet z bogom

Odgovor je jasen:

»Da, danes, tukaj in sedaj! Vendar v Gospodu!” Navodilo apostola Pavla je recept za moje veselje. Kaj konkretno to zame pomeni?

Resno se sprašujem, ali je to mogoče doseči, ali je napisano le za zanesenjake. Če je zapisano za vsakega človeka, mi to navodilo lahko pomaga. Lahko celo spremeni moje počutje. Pa ne leto, pač pa lahko spreminja svet okoli mene. Da, navodilo nam je dano prav zato, da bi mi s svojim deležem prinašali »sveto« v ta svet.

»Veselite se v Gospodu«. Da, veseliti se v Gospodu, ne v tem, kar se dogaja okoli mene. Vem, da veselje ne pride samo po sebi, pač pa je za to potrebno moje dejavno sodelovanje! Tudi ne pride, če prebiram te Pavlove besede. Ne zadošča! Saj Pavel tudi pravi, da mora biti moja »dobrota znana vsem ljudem« – najprej tistim, s katerimi živim. Obenem pa se mora moja dobrota dotikati tudi tistih, o katerih mislim, da ne delajo prav. Oni morajo najprej v meni in po meni izkusiti dobroto. To mi gre pa težko od rok. In se vprašam: »Od kod naj vzamem sposobnost podarjanja dobrote«? Pa me Pavel zopet predrami: »Iz zavedanja, da je Gospod blizu«. In je res. Tu pri meni in v meni. Tu je, ko ga kličem. Lahko izkušam Njegovo bližino. Lahko mu izročam svoja čustva. Pavel pa s tem ne konča, pač pa nadaljuje: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.« O, Gospod, a resno misliš? »Ob vsaki priložnosti«? Mar to pomeni, da moram ob vsem, v kar sem vpeta in se mi dogaja, misliti nate? O, da. Tudi to sposobnost si mi dal, Gospod. Človek, ustvarjen po Tvoji podobi, zmore tudi to. Ti, moj Stvarnik in moj Arhitekt, si me predvidel in načrtoval. Vedel si, da sama ne bom zmogla dobro hoditi po poteh življenja, pač pa le z roko v roki s Teboj. Tvoja roka me vedno drži, če je jaz ne izpustim … Pravijo pa, da me takrat, ko te jaz izpustim, Ti vzameš v naročje in me nosiš. In ta Tvoja roka je zame zagotovilo Tvoje prisotnosti . Ti sam želiš, da Ti pripovedujem,  kaj nosim v sebi oziroma česa si želim (Flp 4,6). Nikakor nočeš, da bi jaz svoje skrbi in želje pestovala v sebi in jih preobražala v zamere in bolečine. Nasprotno. Želiš, da Ti o njih pripovedujem in Ti jih izročam. In prav tega se moram učiti. Pa ni enostavno, veš. Prav zato sem Ti hvaležna, da me poznaš in si mi za učenje te lekcije podaril celo življenje. Pogosto se mi namreč dogaja, da moja prošnja oziroma želja ni uslišana. Večkrat se mi celo zdi, da me ne poslušaš oziroma me ne slišiš. Pa pomislim in se zavem, da to preprosto ni mogoče, da bi Ti, ki si ušesa ustvaril, ne slišal? Torej mora biti razlog drugje.

In tako počasi spoznavam, da imaš Ti, Gospod, celotno sliko o vsem, kar se dogaja v meni in z menoj. Ti veš za vse in poznaš vsakogar, za kogar Te kaj prosim. Ti veš, kaj je dobro zame in za moje bližnje in kaj kdaj zares potrebujemo. To, da nisi uslišal vseh mojih prošenj, še ne pomeni, da me nisi slišal, ali da si name celo pozabil in me spregledal. Saj mi o tem pripovedujejo »drugi odlomki Tvoje Besede« in tudi »drugi odlomki mojega življenja«. In prav to zaupanje in to vero vate izražam, ko se Ti za vse zahvaljujem. Zahvaljevanje me odpira zate, za Tvojo voljo in Tvoje dejavno delovanje v meni in v svetu. Z zahvaljevanjem izražam svoje zaupanje vate, ki si Vsemogočen, vate, ki nisi le vreden mojega zaupanja, pač pa si tudi sposoben narediti stvari, ki presegajo moje – človeške – sposobnosti (raz)umevanja. Z zahvaljevanjem odpiram možnost, da se v meni in v svetu, ki me obdaja – v vsem, kar je grešno – , udejanja Tvoja volja.

Začenjam se zavedati, kako pomembno poslanstvo imamo kristjani v tem svetu! Ko upoštevamo Pavlova navodila, dejavno vplivamo na dogodke okoli nas in s tem spreminjamo tok zgodovine.

In ker me takoj v naslednjem trenutku popadejo nove skrbi, verjamem, da mi Pavel naroča: »Ponovi vajo«!