Mateja in Štefko Količ: “Poskušava biti dobro darilo za druge.”

Lahko rečem, da že veliko let prijateljujemo. Povezujejo nas podobne vrednote, ki se nenehno »vrtijo okoli« družine, odnosov med možem in ženo, starši in otroki. Vse nas »priganja Kristusova ljubezen« (2 Kor 5,14). Zavedamo se, da se, predvsem kar zadeva naše medsebojne odnose, »zaman trudijo zidarji, če Gospod ne zida hiše« (Ps 127,1).

Za začetek nam povejta nekaj o sebi, o svojem otroštvu, o vajinih matičnih družinah, kako sta preživljala mladost …

Mateja: Odraščala sem kot edinka z ljubečima vernima staršema, ki sta izhajala iz številnih družin. Tudi sama sta si želela več otrok, a jima to ni bilo dano. Tako sem popoldneve velikokrat preživljala pri sosedovih, kjer je živel mamin brat, ki je imel sedem otrok. Tam je bilo vedno živahno in se je vedno kaj dogajalo. Že od petega razreda sem skupaj s prijateljico vsako leto zahajala na duhovne vaje k sestram HMP (salezijankam) na Bled, kasneje na Uskovnico. Tako se je versko življenje že od zibelke vraščalo vame. V župniji sem bila vedno aktivna. Sodelovala sem pri igrah in raznih prazničnih programih, ki jih je pripravljala naša redovnica, sestra Amata. Ob svoji smrti mi je ves material in kostume, ki jih je sama šivala, zapustila v oskrbo in seveda za nadaljnjo uporabo. Tako sem v župniji dolga leta vodila otroški zborček, pripravljala miklavževanje, božičnice, kolednike in vsako leto organizirala počitniški teden za svoje pevce in ministrante. To sem ob najinih otrocih, ki so prihajali, predala mlajšim močem.

Štefko: Moja starša sta bila doma v hrvaškem Zagorju, od koder sta se zaradi nerazumevanja pri maminih starših, kjer sta živela, s trebuhom za kruhom preselila na »Štajer«. Takrat to ni bilo nič posebnega. Doma sem imel mlajšo sestro in brata, s katerima sem preživel lepo otroštvo, ne v materialnem obilju, v lepih odnosih pa gotovo. Duhovno sem »gor rasel« s kaplani, ki so me vzeli za svojega, za kar sem jim neizmerno hvaležen.

Kako sta se spoznala in začela vajino skupno življenjsko zgodbo?

Mateja: Vedno sem si želela imeti družino. Fanta pa zelo dolgo nisem imela in glede tega mi seveda ni bilo več vseeno. Ko sem o tem spregovorila s svojim takratnim spovednikom, mi je rekel približno takole: »Poglej, ti delaš za Gospoda in to delaj naprej. Gospod pa bo poskrbel zate. Zaupaj!« In Gospod je res poskrbel!

Spoznala sva se ravno preko povezave župnij. Štefko je namreč doma iz sosednje župnije, ki je bila takrat v soupravi brežiške in so jo vodili brežiški kaplani. Štefko se je z njimi zelo dobro razumel in je bil neke vrste njihov šofer. Prihajal je v Brežice na mladinski verouk, ob nedeljah pa k maši, da je potem kaplana odpeljal še v Kapele. Tako sva se pravzaprav poznala že kar nekaj let. Sama nisem nikoli pomislila, da bi bil Štefko moj fant. Nekega dne pa me je zaprosil in sem na svoje presenečenje rekla »da«. In danes verjamem, da je Gospod poskrbel in je res dobro poskrbel. Iz srca sem mu hvaležna!

Jezusa sem povabil v svoje življenje zelo zgodaj, vendar je to prijateljstvo z njim nikoli končana zgodba.

Štefko: Z Matejo sva se poznala iz »cerkve«, kot radi rečemo, vendar je minilo kar nekaj let, da je preskočila iskrica. Zame je bila Mateja nedosegljiva, kot svetnica na oltarju, vendar Bog obrne. In ko gledam nazaj, sem mu hvaležen, da je tako uredil. Seveda sem jaz kot moški vprašal Matejo, če bi bila moja punca in po nekajdnevnem premisleku je odgovorila, da lahko računam nanjo. In tako se je začela najina avantura, ki traja še danes.

Kdaj in kako sta se osebno srečala z Jezusovo zgodbo ter kdaj sta razumela, da vaju Gospod vabi, da mu dovolita, da se njegova zgodba preplete z vajino?

Mateja: Kot sem že rekla, se je Jezus vgrajeval vame odkar pomnim. Duhovne vaje, ki sem se jih udeleževala, so oblikovale v meni oseben odnos z Bogom. Gotovo pa je bil temeljni seminar DiŽ, ki sva se ga udeležila leta 2003 v Veržeju, neka prelomnica na področju mojega osebnega odnosa z Gospodom in najine skupne hoje z njim. Sveto pismo ni bilo več knjiga, ki le krasi polico. Postalo je knjiga, po kateri meni osebno in nama skupaj vsak dan znova govori Gospod. Naročena sva tudi na Besedo med nami. Svoje življenje sva izročila Gospodu, da naju vodi. Udeležila sva se seminarja Prenove v Duhu in seveda postala redna udeleženca vseh DiŽ-evih nadaljevalnih seminarjev. Teh se vedno znova zelo veseliva in dajo nama vedno novih moči, nove snovi in poguma za gradnjo odnosa. Moram pa zase reči, da sem trd oreh in sem res hvaležna Gospodu, da ima toliko potrpežljivosti in usmiljenja z mano. Nenehno me obsipava s številnimi blagoslovi in milostmi, jaz pa vse preveč mlačno stopicam za njim! Seveda pa sem hvaležna tudi možu, ki me vedno dviguje s svojim večnim optimizmom!

Štefko: Ko sem gledal za puncami, sem si rekel, da mora moja biti verna, ker meni vera veliko pomeni. Jezusa sem povabil v svoje življenje zelo zgodaj, vendar je to prijateljstvo z njim nikoli končana zgodba. Dobro, da on pri tolikih mojih stranpoteh in spodrsljajih še ni obupal. Vendar pa kot pravi Sveto pismo: »On ostaja zvest.« Tako je posledično tudi v odnosu z Matejo Bog vedno bil in je med nama, včasih kot Oče, drugič kot Sodnik, spet drugič kot Usmiljeni, vendar je vedno bil, čeprav se včasih zdi, da je tam daleč nad oblaki.

Na poti življenja se vama je pridružilo šest otrok. Kako se počutita v vlogi staršev za naše razmere dokaj številne družine? Kakšen dar so za vaju otroci – kako vama srce igra, ko molita zanje?

Mateja: Bogu hvala za najine otroke: Lenarta (17), Manco (15), Roka (13), Vida (9), Lucijo (7) in Janeza Pavla (4)! Biti mama je zame nadvse lepo in odgovorno poslanstvo. Lagala bi, če bi rekla, da ni velikokrat tudi naporno. Oba sva si želela več kot dva otroka, nisva pa nikoli točno dorekla, koliko si jih želiva. Prvi trije so prišli kot po maslu. Samo pomislila sva na naslednjega in že se je želja uresničila. In iskreno rečeno sem jih vedno bolj sprejemala kot nekaj samo po sebi umevnega. Potem pa se je zataknilo. Sledila je lekcija: otroci so dar, velik Božji dar. In sem bila ponovno in še bolj hvaležna za vsakega od prvih treh. In smo molili za četrtega. In je v nebesa prišel še en naš angelček. Nato naju je Gospod blagoslovil in se je rodil Vid, dve leti za njim pa še Lucija. Potem sva si rekla, da bo to dovolj, saj sem že tudi dovolj stara …

Pa je imel Gospod drugačne načrte in nama je poslal svoj blagoslov, utelešen še v Janezu Pavlu (ravno po seminarju o Teologiji telesa svetega Janeza Pavla II.), skupaj z ljubečo in spodbudno popotnico Božje besede, da so se v hipu razblinili vsi dvomi in pomisleki, ki so se pojavili v meni, ko se je napovedal. Kar se tiče velike družine nimam slabih izkušenj glede pripomb drugih ljudi. Pravzaprav smo bili največkrat deležni besed občudovanja, spodbude, pohvale s strani povsem tujih ljudi, ki so nas srečevali v trgovini, na ulici, v šoli … Ko zdravi otroci odraščajo, pa se mi zdi, da molitev zanje postaja vedno bolj pomembna in goreča …

Štefko: Imava torej enega angelčka v nebesih, tako da smo popolni (7). Sva pa tudi botra Mesginu Abarenu iz Etiopije, tako da imava zraven otroških slik nad vrati tudi njegovo. Vedno sem govoril, da bi rad imel vsaj tri otroke, vsaj toliko kot nas je bilo doma, kjer smo radi rekli, da »od viška glava ne boli«. Sicer pa imamo doma blagoslovljeno vodo, ki jo sam redno uporabljam in z njo blagoslavljam ženo in otroke.

Vsi, ki vaju poznamo, vemo, da se zelo trudita graditi dobre in ljubeče odnose v vajini družini, da sta se pripravljena marsičemu odpovedati v dobro otrok oziroma dobrih odnosov. Kako se borita zoper razne trende v družbi (sploh med mladimi), za katere se včasih zdi, kot da hočejo naše otroke iztrgati iz družinskega okolja in jih tako oropati varnosti?

Mateja: Trenutno vidim v naši družini pri tem največji problem v računalniku, saj ga že od četrtega razreda nujno potrebujejo za redno šolsko delo, a hitro zaidejo še kam drugam …Televizije pri nas v zgornjem nadstropju nimamo, je pa spodaj pri mami. Včasih uidejo tudi brez dogovora, predvsem radi izkoristijo mojo odsotnost, ker je ati tu bolj popustljiv, saj je bila v njihovi družini televizija precej bolj prisotna kot pri nas. Mobitelov po mojem v osnovni šoli kaj dosti ne potrebujejo. Večji trije ga sicer že imajo, a ti mobiteli bolj počivajo na skupni polici in jih vzamejo le, ko je res treba. Najbolj strastnemu uporabniku med njimi pa je padel na tla tako nesrečno, da iger ni več mogoče igrati … Gospod poskrbi! S kakšnimi moledovanji za večerne izhode pa za enkrat še nimamo težav. Radi so zunaj, pri dedku, pri teti, ki jih velikokrat pelje na kakšen planinski pohod, radi kolesarimo (Manca in Štefko sta lani prekolesarila slovensko Jakobovo pot od Slovenske vasi do Trsta, nekaj nas je kolesarilo na DiŽ-eve počitnice v Veržeju).

Sveto pismo ni bilo več knjiga, ki le krasi polico. Postalo je knjiga, po kateri meni osebno in nama skupaj vsak dan znova govori Gospod.

Štefko: Sam nisem imel vsega, kar sem si zaželel, tako da tudi naši otroci ne potrebujejo vsega, kar si kdaj zaželijo. Verouk, glasbena in še kakšen šport in to pomeni pri šestih celo popoldne voženj in tekanja.

Kakšno mesto ima v vajinem življenju Bog? Kako negujeta vajin odnos z Bogom oziroma kaj vama pomenijo molitev, Sveto pismo, občestvo, evharistija?

Mateja: Boga vedno znova kličeva in vabiva v najin odnos in najin dom ter verjameva, da je navzoč in da deluje. Zase bi rekla, da je v mojem odnosu z Bogom enkrat bolj v ospredju molitev, drugič Sveto pismo, spet drugič sveta maša. Bilo je kar dolgo obdobje, ko sem lahko šla vsako jutro k sveti maši in mi je to dajalo moč. Kar nekaj obdobij je bilo, ko sem ob jutrih brala Božjo besedo in iz nje črpala moč, zdaj pomagam pri vožnjah ali sem v spremstvu (opravljamo prevoze otrok s posebnimi potrebami v šolo in nazaj), in kadar sva s Štefkom skupaj v ekipi, moliva rožni venec ali rožni venec Božjega usmiljenja, ki je obema zelo pri srcu, sicer pa vsak zase. Zjutraj in zvečer pokrižava drug drugega in otroke. Ob večerih prižgemo svečko in se skupaj zahvalimo Bogu za dan ter zmolimo, zapojemo, kaj preberemo. Molitev oblikujemo glede na cerkveno leto.

Trudim se, da odnos z živim Bogom ohranjam vsak trenutek živ. Gospod je moj osebni spremljevalec in mi »diha za ovratnik«.

Štefko: Z Bogom začni vsako delo pa bo dober tek imelo. Zjutraj, ko sem prve pol ure sam na vožnji, zmolim rožni venec Božjega usmiljenja. Ko sem bil še sam, sem pomagal pri mašah in sem bil ob nedeljah tudi po petkrat pri maši. Ko sem se poročil, se je tudi to spremenilo. Trudim se, da odnos z živim Bogom ohranjam vsak trenutek živ. Gospod je moj osebni spremljevalec in mi »diha za ovratnik«. Me pa moja sebičnost in užitki tega sveta velikokrat premagajo. Bog nam je dal svobodo, ki pa jo velikokrat napak razumemo.

Kakšno je vajino izkustvo povezovanja z drugimi zakonci, predvsem v zakonskih skupinah? Zakaj je po vajinem mnenju danes za zdrav in dober odnos med možem in ženo zakonska skupina tako pomembna?

Mateja: Zakonska skupina, zmenki, domače naloge so trenutki meseca, ki naju sredi vsakodnevnega vrveža obveznosti usmerjajo h gradnji najinega odnosa in odnosa z Bogom. Tu se srečujemo podobno misleči zakonci, ki se zavedamo, da dober trajen odnos ni nekaj, kar nam je kar dano, ampak si moramo za to vedno znova prizadevati, moramo se učiti umirati svoji sebičnosti in odkrivati Božji načrt, ki je edini, ki nas bo zares osrečil in izpolnil. To ni široka in gladka pot. Priznam, da naju k izpolnjevanju domače naloge in izvedbi zmenka, včasih celo k udeležbi na skupini velikokrat »prisili« odgovornost do drugih parov. In to jemljem kot dobro. Današnji tempo in način življenja nas usmerjata k površnim instant odnosom ter želji po »imeti« in ne »biti«, celo k odtrganosti od samega sebe. Prav zakonska skupina, seminarji, zakramenti, vsakodnevni trenutki z Gospodom in neskončno Božje usmiljenje z nami so držala, ki se jih lahko oprimemo, da nas tok ne odnese v smeri pogubljenja.

Štefko: Moja težava in moj problem se mi zdita in tudi sta zame največja. V skupini pa ugotovim, da temu ni tako. Ravno tako pa je veselje v skupini še večje in lepše.

Večkrat na leto se udeležujeta duhovnih vaj, vikend seminarjev za zakonce in raznih duhovnih srečanj za družine. Kako na vajin odnos vpliva odmik od mnogih vsakdanjih obveznosti?

Mateja: Se mi zdi, da brez tega kar ne bi zmogla živeti. Vedno je lepo – kot na gori spremenjenja – in bi še kar ostala tam, a treba je iti nazaj v vsakdanje življenje. Znova se je treba spopasti z vsemi obveznostmi in izzivi in to vsaj pri meni mnogo spoznanj in namigov s teh seminarjev prekrije ter potisne na stran, nekaj pa vedno le ostane. Predvsem pa se porodijo novi žar, moč in pogum za naprej. K temu pripomore tudi prisotnost in pričevanje vseh parov, ki so na teh seminarjih in za katere veva, da se trudijo in hodijo tako kot midva po poti za Gospodom. To zavedanje občestva nama daje moč.

Življenje je zanimiva reč, polna presenečenj in lahko se samo čudim in hkrati zahvaljujem za velike reči, ki jih Bog dela tudi po nama. Poskušava biti dobro darilo za druge.

Štefko: Po 18 letih in pol zakona menim, da bi bil res že čas, da se kaj naučim in priznam, da vsega ne vem in ne zmorem. Ljudje, ki podobno mislijo, le potrjujejo moje odločitve za Boga. In zame je posebno veselje, da smem svoje veselje deliti z drugimi.

V Matejevem evangeliju Jezus govori o talentih, ki so nam darovani zato, da bi z njimi »rojevali sadove« za Božje kraljestvo. Kot voditeljski par sta že mnogim zakonskim skupinam pomagala »shoditi«. Kaj vama pomeni darovanje za druge oz. kako tudi v smislu vodenja zakonske skupine opravljata dela usmiljenja?

Mateja: Ja, smo v izrednem svetem letu Božjega usmiljenja in mislim, da je to zares za vse nas milosten čas. Velikokrat se spomnim na stavek iz Svetega pisma: »ZDAJ je čas milosti!« Ko pa tako rada odlašam na jutri! Da, duhovna in telesna dela usmiljenja. Priznam, da nikoli nisem pomislila, da bi z vodenjem zakonske skupine opravljala dela usmiljenja … In priznam, da je v prvem trenutku, ko Vilma in Dani pokličeta za kaj takega, kot je vodenje nove zakonske skupine, vedno težko, mogoče celo odveč in se sprašujeva, ali bova zmogla. Pa vendar nama še nikoli ni bilo žal. Ko se razdajaš, vedno ti sam prvi prejemaš. Gospod daje, zvrhano in potlačeno mero.

Štefko: Življenje je zanimiva reč, polna presenečenj in lahko se samo čudim in hkrati zahvaljujem za velike reči, ki jih Bog dela tudi po nama. Poskušava biti dobro darilo za druge.

Kaj bi želela sporočiti zakoncem, ki oklevajo in se bojijo vključiti v zakonsko skupino?

Mateja: Rekla bi, da se vsekakor splača poskusiti in malo tudi vztrajati. »Kdor riskira, profitira!«

Štefko: Le pogum! Korajža velja!

Draga Mateja in Štefko! Hvala vama za vajino služenje, za dela usmiljenja, za vajino odprtost, razpoložljivost in pomoč, ki sta jo ob številnih domačih in službenih obveznostih pripravljena nuditi drugim. Hvala vama, ker razumeta, da vaju želi Gospod uporabljati prav takšna, kot sta, ker sta pripravljena biti tudi ranljiva, da more Bog tudi po vajinih ranah – in seveda njegovih, po katerih vaju zdravi, osvobaja in tolaži – tolažiti druge. Še naprej bodita svetli lučki – znamenje Gospodovega delovanja v vama.

Intervju je bil prvotno objavljen v Reviji DiŽ, marec 2016.

POMOČ družini Količ, ki je v letalski nesreči izgubila moža in očeta.