Ljubiti sovražnike?

Kdo je moj sovražnik? Je to tisti, ki mi povzroča škodo? Je to tisti, s katerim sem v pravnem sporu? Ali pa je to mogoče tisti, ki se je zameril že mojemu (pra)dedku in se sovraštvo še kar naprej deduje?

Naj za začetek podam nekaj mojih tipičnih situacij, ki so lahko dobra osnova za konflikt in … vse kar sledi potem.

Umazano dvorišče

Pomladne temperature kar kličejo k številnim zunanjim opravilom. Sovaščan se je pridno lotil podiranja dreves, a kaj ko vsak njegov mimohod s traktorjem pusti precej nesnage na našem »dvorišču«. Že premlevam, kaj vse mu bom ob priliki povedal … niti osnovne kulture nima razvite. Mogoče mu na sredo ceste postavim kar metlo … Lahko bi že vedel, da se pnevmatik pač ne čisti s hitro vožnjo po ulici …

Zvita pločevina

Parkiram avto pred trgovino (poleg gostilne) in grem po opravkih. Ko se vrnem, me prijazna natakarica obvesti, da je nek gospod med vzvratno vožnjo trčil v moj avto. Ne zmenim se za nastalo škodo, saj me »pogreje« dejstvo, da je to že drugi karambol v enem tednu. Odpeljem se do storilca in vmes premišljujem, na kašen način naj mu odpridigam, da se pijan pač ne vozi … in da bo primoran poplačat vso nastalo škodo. Če bo kaj ugovarjal, mu lahko pokličem še policijo …

Kupovanje pozornosti

Po besedah sosedov so naši otroci prava poživitev za dokaj staro populacijo v bližnji okolici. Kot starša sva na to ponosna in tudi otroci jih radi obiskujejo. Sosedom sva že večkrat povedala, da ne želiva, da bi otroke zasuvali s sladkarijami … če pa že morajo kaj dati, pa naj bo to sadje ali pa kaj na kruhu (enako velja tudi za stare starše).

Z redkimi izjemami sva očitno naletela na gluha ušesa. Posledično se v nama z ženo pojavi slaba volja, neizrečene zamere do sosedov … otrokom najrajši sploh ne bi več dovolila druženja z njimi.

Sovražnik se rodi v mojem srcu

Čeprav je v nasprotju z logiko, vendar v prej omenjenih situacijah moj »sovražnik« ni počel stvari, ker bi mi jih privoščil. Niti ne zaradi želje po tem, da bi mi škodoval. Stvari je pač počel na način, kot jih je znal, zmogel oz. mogoče celo v prepričanju, da dela dobro.

Nasprotnika oz. sovražnika sem si torej ustvaril sam v svojem srcu, zaradi mojega načina razmišljanja in dojemanja situacije (katero pa velikokrat vidim oz. razumem le prek svoje stiske, bolečine, strahu). Iz srca namreč prihajajo hudobne misli … (Matej 15,10-20).

V podobnih situacijah se večkrat zalotim, da hitro obsojam, da se mi misli osredotočijo le na to, kako zatreti »sovražnika«, kako mu vrniti »zob za zob«. Če se človek prepusti le čustvom, je začarani krog sovraštva lahko hitro sklenjen.

Blagor usmiljenim

Zelo se me je dotaknila Božja beseda ene od preteklih nedelj (Luka 6,27-38):

“Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.”

Vendar, kako naj ljubim svoje sovražnike, kako naj jim delam dobro? To ni v moji naravi, ne v moji moči.

Res ni v moji moči! Dobim pa jo lahko, če zavestno izstopim iz začaranega kroga sovraštva (predvsem tistega, ki nastaja v mojem srcu) in na »nasprotnika« in na sebe kličem Božji blagoslov; če odpuščam, kljub moji »nedolžnosti«.

Odpuščati in biti usmiljen pa je še posebej težko, ko gre za moje bližnje (ženo, najine otroke, starše, brate, sestre …). Tukaj rane še posebej bolijo. A Jezus pravi, da je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat (Matej 18,21-22) – to je vsake tri minute v dnevu. 🙂

Blagoslavljajte!

Blagoslavljanje res dela čudeže! Predvsem na meni. Situacije sem takrat sposoben videti tudi v drugačni luči – v luči hvaležnosti, usmiljenja, neobsojanja. Tako lahko opazim delavnega soseda, ki me celo pozdravi, ko se vrača iz gozda; pijanega šoferja ne obsojam, ker ima tudi sam številne stiske; namesto preprečevanja stikov s sosedi, pa rajši vzgojam otroke, da bodo sposobni reči »ne, hvala«.

Foto:Ray Hennessy, Giulia Bertelli