Ko bi le babica in dedek imela zakonsko skupino …

V otroštvu sem večino poletnih počitnic preživela pri starih starših v Celju. Babica in dedek sta živela v hiši, ki jo je krasil lepo urejen vrt. Tako lepo urejen, da je babica dobila celo posebno priznanje zanj. Še zdaj se spomnim bujnih vrtnic, ki so bile ne le lepe na pogled, temveč tudi lepega vonja.

Večni prepiri

Spomnim pa se tudi večnih besednih dvobojev med babico in dedkom, ki sem jim bila v času počitnic priča. Spraševala sem se, kako lahko z nekom preživiš vse življenje, pa se vsak dan že zjutraj spreš in zvečer dan končaš z ostrimi besedami.

Takrat ju nisem mogla razumeti. Otroci smo njune prepire ponavadi kar preslišali. Takšen je bil njun način komunikacije. Drugače enostavno nista znala. Oba sta preživela vojno, šla čez težke preizkušnje. To so bili časi, ko se ni govorilo o pomenu dela na odnosih, saj je bil ves trud usmerjen v skrb za preživetje.

Žal mi je, da nista mogla živeti lepše

Danes, ko sem tudi sama žena, velikokrat pomislim na babico in njeno življenje. Hvaležna sem ji za zgled vere, ki sem ga bila deležna. Za vsak moj rojstni dan je dala za mašo in mi poslala res lepo, osebno čestitko.

Hkrati pa mi je tudi žal. Žal za to, da z dedkom nista imela nikogar, ki bi jima pokazal, da lahko v zakonu živiš lep, izpolnjujoč odnos. Odnos, v katerem ni potrebno vsak dan znova meriti moči in dokazovati svojega prav. Odnos, v katerem vladata medsebojna ljubezen in spoštovanje.

Z življenjem sporočamo: lepo je biti poročen!

Kako pomembno poslanstvo je zaupano vsem nam, ki smo deležni te možnosti, da smo člani zakonskih skupin! Poklicani smo, da s svojim življenjem pričujemo o lepoti zakona – in pri tem imam v mislih tudi vse preizkušnje, nesoglasja in spore, ki so del zakonskega življenja.

Poklicani smo, da to, kar v zakonskih skupinah prejemamo, tudi dajemo naprej. Zadnjič so naju pari v zakonski skupini, ki jo vodiva, vprašali, kako sva se odločila za vodenje skupine. Prepričani so namreč bili, da imava precej »kilometrine« in izkušenj na tem področju. Da sva se odločila brez pomislekov in usklajeno.

Povedala sva jim, da še zdaleč ni bilo tako. Da sva dvomila v najino sposobnost vodenja skupine. Da sem morala moža kar pošteno prepričevati, da je pristal. Da nisva vedela, ali bova zaupanje upravičila.