Številčnejša ko je družina, več je medsebojnih odnosov, veselja, več je praznovanj :-) … Pa tudi več prilagajanj, usklajevanj, konfliktov, razočaranj, slabe volje idr. To je sestavni del aktivnega in pristnega družinskega življenja, čeprav si večkrat želim le tistih »ta lepih« trenutkov. Zanje pa se je potrebno včasih kar izdatno potruditi ali pa vsaj pripraviti ustrezno okolje oz. vzdušje ...

Beseda v pogovoru je nanesla na to, da bi bilo res »carsko«, če bi se na večdnevno pot odpravili tudi mi trije s sinovoma, sami. Nekoliko manj zagreta sta bila, ko smo začeli konkretno določati pot in datum in sta videla, da prehajamo od besed k dejanjem. Bili smo odkriti med seboj: napovedal sem jima, da bosta verjetno doživela največji fizični napor v njunem življenju.

Svojo hčerko sem neštetokrat vozil na različne konce. Vsak mejnik, od vrtca pa do fakultete, je bil povezan z edinstveno mešanico žalosti, razburjenja in strahu. A naj so bili ti trenutki še tako težki, vedno mi je lahko bilo v tolažbo zavedanje, da bodo enkrat minili. Tokrat pa je bilo drugače. Prvikrat nisem vedel, kdaj bom svojo hčerko spet videl.