Kako sem rešil svoj zakon

“Ko pa sem bila stara dvanajst let, sem prišla do sklepa, da se tako zelo prepirata, da bi bilo morda bolje, da bi se.” Nato je z nasmehom dodala: “Vesela sem, da vama je to uspelo razrešiti.”

Na robu ločitve

Moja žena Keri in jaz sva se vrsto let borila in prepirala. Ne spomnim se več točno, kaj naju je v začetku pripeljalo skupaj, a najina značaja se nista ujemala. Dlje kot sva bila poročena, hujše so bile videti razlike med nama. Tudi pridobljena »slava in bogastvo« nama zakona nista olajšala, ampak sta le še zaostrila najine težave. Napetosti so se razbohotile v tolikšni meri, da mi je bilo pravo olajšanje, če sem moral odpotovati zaradi predstavitve katere od svojih knjig, čeprav sem vedel, da bova ob vrnitvi spet plačala vse za nazaj. Najini prepiri so postali tako običajni, da si je bilo težko že samo zamisliti miren dan med nama. Stalno sva bila v obrambnem položaju in vsak od naju je zgradil čustveno obzidje okoli svojega srca. Bila sva na robu ločitve in večkrat sva že razpravljala o njej. 

Koga lahko spremenim?

Spet sem bil na potovanju zaradi knjige, ko so se stvari zaostrile do kritične točke. Spet sva se hudo sprla po telefonu in Keri je odložila slušalko. Bil sem sam in osamljen, frustriran in jezen. Dosegel sem svojo mejo.

Takrat sem se obrnil na Boga. Oziroma sem pri Bogu pritisnil na tipko “prižgano”. Ne vem, če bi to lahko imenoval molitev – morda vpitje na Boga ni molitev, morda pa je – a ne glede na to, česa od naštetega sem se tedaj lotil jaz, tega ne bom nikoli pozabil. Stal sem pod tušem v hotelu Ritz-Carlton v Atlanti in se drl na Boga, da je moj zakon zgrešen in da ne zmorem več. Čeprav sem sovražil misel na ločitev, me je najino sobivanje preveč bolelo. Bil sem tudi zmeden. Nisem mogel razumeti, zakaj je najin zakon tako naporen. Globoko v sebi sem vedel, da je Keri dobra. In da tudi jaz nisem slab. Zakaj se torej ne moreva razumeti? Zakaj sem se poročil z žensko, ki je tako drugačna od mene? Zakaj se ona ne bi spremenila?

Končno sem se popolnoma hripav in zlomljen sesedel na tla kabine in se razjokal. Na dnu obupa pa sem doživel silen navdih. Ne moreš je spremeniti, Rick. Spremeniš lahko le sebe. Takrat sem začel moliti. Če ne morem spremeniti nje, ljubi Bog, spremeni mene. Molil sem pozno v noč. Molil sem naslednji dan na poletu domov. Molil sem, ko sem stopil skozi vhodna vrata k ledeno hladni ženi, ki me je komaj opazila. Tisto noč, ko sva ležala v postelji – le par centimetrov drug od drugega, pa vendar milje daleč – je prišel drugi navdih. Vedel sem, kaj moram storiti.

“Kako ti lahko polepšam dan?”

Zjutraj sem se v postelji prikotalil do Keri in jo vprašal: “Kako ti lahko polepšam dan?”

Jezno me je pogledala: “Kaj?”

“Kako ti lahko polepšam dan?”

“Ne moreš mi ga,” je odvrnila. “Zakaj sprašuješ?”

“Ker imam ta namen,” sem rekel. “Rad bi le vedel, kaj lahko naredim, da ti polepšam dan.”

Cinično me je pogledala: “Če želiš kaj narediti, potem pojdi pospravit kuhinjo.”

Mogoče je pričakovala, da bom pobesnel, namesto tega pa sem le prikimal: “Prav.” Vstal sem in pospravil kuhinjo.

Naslednje jutro sem ji postavil isto vprašanje: “Kako ti lahko polepšam dan?”

Priprla je oči: “Pospravi garažo.”

Globoko sem vdihnil. Tisti dan me je čakalo že veliko obveznosti, a vedel sem, da to želi navkljub vsemu drugemu. Mikalo me je, da bi eksplodiral. Namesto tega pa sem rekel le: “Velja.” Vstal sem in v dveh urah pospravil garažo. Keri ni vedela, kaj naj si misli.

Prišlo je naslednje jutro. “Kako ti lahko polepšam dan?”

“Nikakor!” je rekla. “Ničesar ne moreš narediti. Prosim, nehaj to govoriti.”

“Oprosti,” sem rekel, “toda ne morem. Obljubil sem samemu sebi. Kako ti lahko polepšam dan?”

“Zakaj to počneš?”

“Ker mi ni vseeno zate,” sem rekel. “In za najin zakon.”

Naslednje jutro sem ji postavil isto vprašanje. In naslednje. In naslednje. Nato, v sredini drugega tedna, se je zgodil čudež. Ko sem ji postavil to vprašanje, so se ji oči napolnile s solzami. Nato se je jokajoč zlomila. Ko je spet lahko spregovorila, je rekla: “Prosim, nehaj me to spraševati. Problem ni v tebi. V meni je. Z mano je težko živeti. Ne vem, zakaj si sploh z mano.”

Nežno sem ji dvignil brado, dokler me ni pogledala v oči. “To je zato, ker te imam rad,” sem rekel. “Kaj lahko storim, da ti polepšam dan?”

“To bi te morala spraševati jaz.”

“Morala bi,” sem odgovoril. “A ne zdaj. Ravno zdaj se moram spremeniti jaz sam. Ti moraš vedeti, koliko mi pomeniš.”

Glavo mi je položila na prsi. “Oprosti, ker sem bila tako zlobna.”

“Rad te imam,” sem rekel.

“Rada te imam,” je odgovorila.

“Kako ti lahko polepšam dan?”

Prijazno me je pogledala. “Lahko morda le preživiva nekaj časa skupaj?”

Nasmehnil sem se. “To bi mi bilo všeč.”

Vprašanje sem ji ponavljal več kot mesec dni in stvari so se spremenile. Prepiri so se končali. Potem me je Keri začela spraševati: “Kaj potrebuješ od mene? Kako lahko postanem boljša žena?”

Zidovi med nama so se podrli. Začela sva se pogovarjati o tem, kaj želiva od življenja in kako lahko osrečiva drug drugega. Nisva rešila vseh problemov, ne morem napisati, da se nikoli več nisva skregala. A ne le, da so najini prepiri postali vse redkejši, postali so tudi manj divji. Odvzela sva jim kisik. Nisva namreč več želela prizadeti drug drugega. 

Hvaležen sem za vso družino

Zdaj sva poročena več kot trideset let. Ne samo, da imam rad svojo ženo, ampak mi je tudi všeč, ko sem z njo. Hrepenim po njej. Potrebujem jo. Večina najinih razlik je postala najin plus in preostale niso pomembne. Naučila sva se, kako skrbeti drug za drugega in, kar je še pomembnejše, v nama je zrastla želja, da to počneva.

Zakon je naporen. Toda takšno je tudi starševstvo, ohranjanje kondicije in pisanje knjig in vse drugo pomembno in vredno v mojem življenju. Soproga v življenju je neprecenljiv dar. Spoznal sem, da lahko v meni pozdravi tiste moje dele, ki so najbolj nevredni ljubezni. In vsi imamo take neprijazne dele. (…)

Ne pravim, da bo to, kar se je zgodilo nama, pomagalo vsem. Ne trdim niti tega, da se morajo rešiti vsi zakoni. A neizmerno sem hvaležen za ta navdih pred davnimi leti. Hvaležen sem, da je moja družina še vedno cela in da se moja žena, moja najboljša prijateljica, še vedno vsako jutro zbudi v postelji poleg mene. In hvaležen sem, da celo sedaj, desetletja po tistem, od časa eden izmed naju še zavrti vprašanje: »Kako ti lahko polepšam dan?« Biti na eni ali na drugi strani tega vprašanja je nekaj, za kar se je vredno zbuditi.

Avtor: Richard Paul Evans

Objavljeno v reviji Božje okolje; prevedla Darja Šneberger Brežnik

Richard Paul Evans je avtor knjižnih uspešnic pri New York Times in USA Today. Odlomek je iz njegovega zapisa How I Saved My Marriage.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja