Kaj pa, če bi še Miklavž napisal pismo?

Prepričan sem, da ste vsaj kdaj v otroštvu napisali Miklavžu kako pismo, v katerem ste mu natresli svoje goreče želje. Tudi jaz.

Ko so se dnevi začeli opazno krajšati in je doma dišalo po kuhanem ali pečenem kostanju, sem vedel, da se nezadržno približuje Miklavžev prihod. Ob večerih sem gledal v nebo in zrl prekrasno večerno zarjo ter hitel klicat domače, naj odtrgajo oči od svojega dela in pogledajo v nebo, kako Miklavž piškote peče za nas, saj smo bili tisti dan pa res pridni.

In ko sem napisal Miklavžu pismo in ga dal na okensko polico, sem vsak dan večkrat šel skrivaj pogledat, ali je Miklavž pismo že prišel iskat.

Kaj pa, če bi Miklavž napisal pismo?

Leta so tekla in pisma Miklavžu pišejo zdaj že moji otroci. Lansko leto pa mi je prišlo na misel, kako bi bilo dobro, če bi Miklavž na pisma odgovoril – ne samo v obliki daril in izpolnjenih želja, temveč s svojim pismom! Saj je res čudno, če pisma pišejo vedno samo otroci, iz nebes pa ni nobenega odgovora.

Priložnost za pohvalo in zahvalo

Razmišljam, kaj zapisati vanj, da bo imelo pridih starodavnosti, ali še bolje – večnosti – in spoznam, da bo pohvala in zahvala prava stvar! Odločim se, da jih bo Miklavž pohvalil za vestno opravljanje njihovih domačih zadolžitev. Spomnil sem se namreč, da jih za delo v šoli, za nastope, ipd. velikokrat pohvalim, njihove redne zadolžitve doma (npr. priprava mize, sesanje, zlaganje iz pomivalnega stroja) pa vse prevečkrat jemljem za samoumevne.

Otroci so tako na Miklavževo jutro v rokah držali dokaz, da Miklavž pa res “vse vidi” in prihiteli  z navdušenjem k nama v posteljo razlagat, kako jim je Miklavž napisal pismo. Z ženo sva si pomežiknila in malo kasneje sem presekal njihovo žlobudranje o Miklavževem pismu z vprašanjem, ali je Miklavž prinesel kaj daril. No, potem se je pa vsul plaz!

V vsem se zahvaljujte!

V naši moški naravi je tako, da nam gredo besede težje z jezika, zato je Miklavževo pismo krasna priložnost za pohvalo in zahvalo svojim otrokom in dragim domačim.

Tudi Gospod nas spodbuja k hvaležnosti v pismu Tesaloničanom: V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (1 Tes 5, 18)

Miklavževo pismo si kdaj pa kdaj napiševa tudi midva z ženo in si v njem poveva lepe stvari, ki si jih iz oči v oči (še) ne znava ali ne zmoreva. Je več vredno kot vsako (kupljeno) darilo.

Foto: Aaron BurdenUnsplash

6 komentarjev
  1. Mojca Nuc says:

    Tudi pri nas je Miklavž vedno odgovarjal na pisma. Včasih je moral otroke postaviti na realna tla, kadar so bile želje prevelike, povedati, kje so se dovolj potrudili in na čem bi bilo treba še delati, pa seveda prinesti pozdrave iz nebes. Letos ni bilo več pisem, sem pa jaz danes zjutraj dobila en zeloooo močen in iskren objem najine najmlajše. Ja, v seveda je bil namenjen Miklavzu ? ? ?

    Odgovori
    • Aleš Čerin says:

      Tole mi je dobro Mojca: “Včasih je moral otroke postaviti na realna tla.” Tako dela Miklavž, ki ve kaj je življenje!

      Odgovori
  2. Meta Halas says:

    Tudi nam ga je že pisal … lani in predlani. Letos pa ne. Verjetno ne more vsako leto. Ali pa bo pismo prišlo z zamudo? ?

    Odgovori
    • Aleš Čerin says:

      Meta, mi je prav zanimivo, da je to že praksa pri mnogih zakoncih. Nama z ženo to ni nikoli prišlo na misel … Sedaj je pa malo pozno. Otroci so pač zrasli 🙂

      Odgovori
  3. Urška Capuder says:

    Ko otroci dobijo Miklavževo pismo, so očarani, kako Miklavž čisto zares pozna vse njihove skrivnosti. Pri nas Miklavž piše pisma že vrsto let. Letos pa sva se z našo najmlajšo – prvošolko po poti iz šole pogovarjali. Želela je nekaj vprašati Jezusa. In ona bi mu napisala pismo. “Mami, a misliš da mi bo odpisal?” Bila sem v zadregi. To, da pišem v imenu Miklavža, še gre. Da pa bom pisala v Jezusovem imenu… To pa se mi je zdelo preveč odgovorno. Svetovala sem ji, da lahko Jezusa vpraša v molitvi. Bog pa je v srce naše šestletnice vsadil naslednje razmišljanje: ” A bo Jezus jezen, če ga vprašam?” Nadaljevala je:”Ne, seveda ne bo, saj ima Božje srce. Zato ne more biti jezen. ” In se je domislila:” Saj res, Miklavžu bom napisala, naj vpraša Jezusa!” Mislim, da je do Miklavža že pozabila in je po drugačni poti dobila odgovor. Meni pa se je kamen odvalil od srca, da mi ne bo treba igrati Jezusa. 🙂

    Odgovori
    • Aleš Čerin says:

      Oh, otroci! Tole mi je pa zanimiv komentar. Ste se prav ustrašila, da bi odgovarjala v imenu Jezusa. Jaz bi se tudi. Miklavž namreč še gre …
      Dobro ste se izmazali 🙂 Lepo pričakovanje želim.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja