Ganljivo slovo žene ob odprtem grobu svojega moža

V nedeljo smo bili v Brežicah priča veličastnemu pogrebu Štefka Količa, ki ga je domači župnik imenoval kar misijon. V trenutku, ko je na pokopališču zadonela Avsenikova melodija Veter nosi pesem mojo in so tri letala nizko preletela pokopališče, ni bilo očesa, ki ga ne bi orosile solze.

Da bi s tem lahko pričevala kar največ ljudem, je žena Mateja pred zbrano množico ljudi prebrala pretresljivo pismo ob odprtem grobu svojega moža. Kot je dejala sama, ji je pokojni mož Štefko pomagal napisati to pismo in ga prebrati z jasnim glasom, saj verjame, da je Štefko ni zapustil in še vedno skrbi za njo in njuno družino.

Njen pretresljiv in ganljiv govor svojemu možu in očetu šestih otrok

Moj najdražji, moj ljubljeni! Moj mož Štefko!
Odšel si tja, kjer solze ne bolijo, kjer sanje oživijo … in zreš, česar oko ni videlo in uho ni slišalo …
V moji bolečini pa se rojevajo lepi spomini … in hvaležnost.

Ko sem nekoč kot absolventka svojemu spovedniku zaupala skrb, da nimam fanta, jaz pa si želim družino, mi je takole odgovoril: «Glej, ti delaš za Boga, zaupaj, da bo On poskrbel za dobrega moža zate, če ga za to prosiš.« In je! Ker Bog je zvest! Izbral je biser, ki je skozi najina skupna leta dobival v mojih očeh vedno večji sijaj!

Štefko, hvala ti za vso tvojo ljubezen, ki sem jo tako živo čutila: skoraj ni minil dan najinih skupnih let, da mi ne bi rekel: »Rad te imam!« Hvala za tvoje objeme in poljube, hvala za vsakokrat, ko si iz svoje pisarne sredi dela pritekel po stopnicah navzgor »samo da te malo vidim«. Hvala za vse tvoje sms-e in klice, ki so mi vedno dali vedeti, da misliš name, da me povsod nosiš s seboj, da me imaš rad!

Hvala za tvojo neizmerno ljubezen do najinih otrok! Kako ponosen si bil vedno nanje!

Hvala za tvoje veselje, za tvoj smeh, za tvoje šale, za tvoj večni optimizem!

Hvala, ker si me vedno usmerjal na pozitivno plat dogodkov ter me spodbujal k hvaležnosti za tisto, kar se je dalo izluščiti dobrega.

Hvala za tvoj zgled velikodušnosti! Hvala za tvoje veliko srce!

Hvala za tvojo vero, hvala za vse tvoje in za vse najine skupne molitve. V levem žepu tvojih hlač je bil vedno rožni venec, ki je skoraj vsakodnevno drsel skozi tvoje prste, ustnice in srce …

Hvala, ker sva lahko skupaj iskala Gospoda in se trudila hoditi za Njim!

Hvala, ker si bil največkrat prvi, ki si izrekel besedo »oprosti«! Hvala, ker sva se v najini različnosti lahko brusila drug ob drugem in se učila drug od drugega!

Bil si človek, ki je znal sanjati in slediti svojim sanjam, bil si vedno poln idej in iz vsake situacije si našel pot. Gospod ti je dal veliko talentov in nisi jih zakopaval! Veš, kako zelo težko mi je bilo sprejeti tvojo tako veliko ljubezen do letenja – velikokrat me je to bolelo do ljubosumja!

Počasi, počasi skozi leta sem dojemala in sprejela, da je letenje tako bistveni del tebe, da bi bil brez njega kot ptica brez kril, da to ne bi bil več ti – takšen, kot sem te – kot smo te poznali!

In sem postala neizmerno ponosna na svojega pilota: predanega, vrhunskega, drznega, a ne predrznega, vrednega zaupanja!

In na svojega šoferja avtomobila, kombija, avtobusa … Ob tvoji vožnji sem se vedno počutila varna!

In na svojega podjetnika, polnega idej, od katerih me je večkrat »bolela glava« – ampak ti si jih izpeljal …

In na svojega moža – delivca svetega obhajila, ki je Jezusa delil z nasmehom na obrazu.

Poskrbel si, da naši družini ni nikoli nič manjkalo! Ob tem pa si vedno rekel: naš cilj so nebesa, živeti tako, da dosežemo srečno večnost pri Bogu. Hvala za tvoj odnos do denarja: znal si ga zaslužiti, potrudil si se, a hkrati z vso lahkoto in veseljem si ga tudi podarjal …

In … ja, tudi v teh dneh, ko ne slišim več tvojega tako prepoznavnega teka po stopnicah, ko postelja ostaja prazna, ko srce boli (ko solze tečejo) in dotika več ni, ti hvala, Štefko, ker si vso Slovenijo in še daleč preko njenih meja povezal v eno veliko družino in eno srce, ki čuti z nami, ki moli za nas, ki nam pomaga … Po vseh vas čutimo, da se na nas razliva slap Božje ljubezni in dobrote. Po vas vseh je Štefko z nami in skrbi za nas …

O, Štefko, hvaležnost Gospodu zate vre iz mojega srca, ko mislim nate!

Hvala ti, Gospod, zanj, za tvoj dar čudovitega moža in atija! Hvala za vse trenutke, ure, dneve, leta, ki si nama jih dal preživeti skupaj! Sprejmi ga v svoje veselje, v višine, ki jih je tako ljubil!

In vsemu navkljub verujem, moj Bog, da ti ne dopuščaš tragedij, samo vidiš tudi za vogalom: tisto, kar bo nam razkrito morda šele v večnosti.

Štefko, vem in čutim, da si z nami še vedno in da si naš varuh in priprošnjik pri Bogu! Rada te imam!