Romarski pohodi
Pravijo, da
smo Slovenci narod, ki se lahko pohvali z bogato kulturno dediščino – v mislih
imamo predvsem mnogo lepih cerkva, ki so posejane po naših gričih in so za nas,
ki danes živimo na tem koščku raja pod Triglavom, znamenje vernosti naših
prednikov.
Ko smo pri DiŽ-u pred leti razmišljali, kaj nas lahko povezuje in gradi mostove med mladimi in starimi, starši in otroki …, smo spoznali, da mnogi med nami radi hodijo v hribe. Tako so nastali t.i. romarski pohodi.
Ko govorimo o Romarskih pohodih, imamo v mislih predvsem druženje, ki pa ni le posedanje, brezdelje, zabava in hrana, pač pa cilj, ki ni vedno lahko dosegljiv – cilj, ki je povezan z naporom, odrekanjem in vztrajnostjo.
Ko načrtujemo
Romarski pohod, imamo v mislih hrib, na katerem so naši predniki postavili
cerkvico in do katerega je vsaj eno uro hoda. Določimo traso poti, izhodiščno
točko in čas zbiranja. Ko se zberemo, počakamo še morebitne zamudnike (največ
15 minut), in se odpravimo proti cilju. Med potjo se običajno pogovarjamo, drug
drugega bodrimo, pomagamo otrokom ali tistim, ki napore težje premagujejo … Na
ta način se med nami pletejo vezi prijateljstva, otroci se učijo, da se je za
vsak visoko postavljen cilj treba potruditi in premagati lenobo in utrujenost …
Po predhodnem dogovoru nam odgovorna oseba cerkvico odpre, razloži njen pomen in nastanek, vsebino oltarnih kipov ali fresk, nato pa imamo tam tudi sveto mašo (potrudimo se, da je z nami oziroma nam na razpolago vedno tudi duhovnik, ki za nas in naše družine mašuje). Maši sledi veselo druženje in hrana iz nahrbtnika.
V preteklih letih smo tako obiskali že mnoge slovenske griče, spoznali že mnogo lepot naše domovine in predvsem spletli mnoga trdna prijateljstva.
