Deset minus ena je deset

Letošnji prvomajski prazniki so bili za našo družino (in verjetno še za marsikoga) pravi mali dopust, saj smo bili prosti kar deset dni, in to v enem kosu. Polovico časa smo nameravali porabiti za zakonske duhovne vaje v Veržeju, ostalo polovico pa – preprosto biti doma. To se mi ob tem vsakdanjem tempu še najbolj prileže. Povrh vsega pa so pomladna jutra (doživeta v objemu narave) nekaj posebnega … Napolnijo telo in duha.

Ena na ena

Tisti ponedeljek smo začeli res dopustniško. Zajtrk smo imeli šele ob devetih, za nas nenavadno pozno, a med dopustom tudi to paše. Skupno smo se odločili, da ta dan preživimo brez tistega (mojega) »moram postorit še to in ono«. Odšli smo k mojim staršem, saj sta praznovala obletnico poroke. Z najstarejšim sinom sva tja kar odkolesarila. Prav užival je in bil ponosen, da mu gre kolesarjenje tako dobro. Čas očeta z otrokom (ena na ena) je res nekaj posebnega in tudi lepa priložnost, da ga potrjujem v njegovih prizadevanjih in trudu. To mi v tempu delavnika velikokrat ne uspeva.

Deset minus ena

Pri štirih sinovih je potrebno precej akcije. Z mojim očetom sva jim tisti dan konstruirala (lesen) traktorski priključek oz. t.i. rotacijsko kosilnico. Nastajal je unikatni izdelek. Najstarejši sin je z varne razdalje budno skrbel, da z očetom ne bi pozabila na kakšen detajl (»hidravlični« dvig in spust, enostavna montaža in demontaža …). Ko sva tako na krožni žagi zaključevala enega od detajlov, se tam nenadoma pojavi moj prvorojenec z namero, da nama pokaže želeno dolžino odreza …

Hotel sem ga opozoriti (zakričati) da naj ne izteguje roke … pa kaj več kot glasen »Ejjjjj« nisem uspel iztisniti iz sebe. In zgodilo se je … To, kar sem si tisti trenutek najmanj želel … Sin je zatulil, oče je za hip ves zaprepaden obstal, jaz pa sem imel občutek, da že neskončno dolgo gledam v manjkajoči palec sinove desne roke.

Seveda je takoj stekla imobilizacija dlani. Pričakoval sem jok, solze, bolečino … Sinov prvi odziv pa je bilo »zgolj« vprašanje oz. bolje rečeno žalostna ugotovitev »A sedaj bom pa brez enega?« Še večkrat za tem nas je spraševal, kako bo sprejet med vrstniki, kaj bodo rekli v šoli, kako bo … Sin nam je s tem jasno pokazal, da organska bolečina sploh ni najhujša, pa čeprav ji dandanes dajemo toliko pozornosti. Bolečina duše je namreč mnogo hujša.

Rožni venec »to go«

Sina sem, belega kot stena, naložil v avto in odšla sva naravnost v Ljubljano (UKC). Nadaljnjih štirideset minut je bilo zopet »ena na ena«. Zmolila sva eno desetko, pa drugo, pa tretjo. In vseskozi sem v vzvratnem ogledalu preverjal, ali sin še sledi molitvi. Njegova želja in zavzetost za molitev sta me res presenečali in navdajali s hvaležnostjo. Kakšna je moč molitve, in to kljub bolečinam!

Spomnim se tudi, da mi je med potjo večkrat na misel prišel prizor iz filma Kristusov pasijon (režiser Mel Gibson), in sicer insert, ko Kristus odsekano uho položi služabniku Malhu nazaj na njegovo mesto. Ja res, pri Bogu je vse mogoče (Marko 10,27)!

Čas čakanja na prosto operacijsko mizo je bila ponovno priložnost, da sina pomirim v njegovih številnih »zakaj« in »ali bom še lahko …«. Povsem pomirjen (brez zdravil) je pričakoval trdno spanje (1 Mojzes 2,21).

Na kavo in rogljiček

Zdravniško osebje je bilo res skrbno in prijazno. Eden izmed teh pa mi je predlagal, da naj si med sinovo tri-urno operacijo odpočijem in si privoščim kavo in rogljiček v njihovi restavraciji. Obstal sem brez besed. Nisem si namreč mogel niti predstavljati, da bi v teh napetih trenutkih, ko s kirurgom vred nismo vedeli koliko prstov je dejansko poškodovanih, užival na kavi (pa še pijem jo ne). Odšel sem naravnost v kapelo Križanega!

In zopet sem imel priložnost biti »ena na ena«, le da tokrat z Bogom Očetom. Tišina kapele je na plano prinesla globlje zavedanje situacije. Sin je zaznamovan, za vedno. Nikoli ne bo več tak, kot je bil še to dopoldne … Lahko pa bo še boljši!! Čeprav z manjkajočimi prsti, bo lahko delal mnoge stvari! Vsi ostali (prsti) bodo služili Bogu v čast … Vse te misli so me preplavljale in kljub situaciji sem čutil hvaležnost. Ja, hvaležnost in ne obtožb. Hvaležnost za vero, za upanje, preprosto za to, da smo v Njegovih rokah. Verjamem, da če Bog dopusti takšne situacije, je vse to v njegovo čast, nam pa pripomore k dobremu (Rimljanom 8,28).

Hrana iz nebes

Bližal se je čas molitve rožnega venca in obhajanja evharistije. Dotaknila se me je Božja beseda tistega dne, ki govori o Tolažniku Svetem Duhu (Janez 14,21-26). Bog res poskrbi za duhovno hrano! Dobimo točno tisto, kar v dani situaciji potrebujemo. Le prositi ga moramo (Matej 7,7). Na pobudo duhovnika Daniela smo rožni venec molili za uspešno operacijo mojega sina. Niti nismo prišli do konca prve desetke, ko so me obvestili, da se sin prebuja … Vau, to pa je moč molitvenega občestva!

Tisto noč in naslednje dopoldne sva skupaj s sinom preživela v bolnišnici. Čas za naju, oče in sin. Z mojim omejenim dojemanjem si res težko razlagam, kako lahko Bog iz navidezno brezizhodne situacije naredi nekaj lepega, nekaj, iz česar odhajaš obogaten in ne razočaran. To velja za vso našo družino!

Moč vere in občestva

Žena je tekom dogajanja v bolnišnici poskrbela, da se je ustvaril molitveni krog za najinega sina. Iskreno sva hvaležna prav vsakemu posebej. Verjameva, da je našo družino v tistih trenutkih spodbujala in dajala upanje prav moč molitve, moč povezanega občestva. Vse zmoremo v njem, ki nam daje moč (Filipljanom 4,13).

Če sem v takšni situaciji za kaj hvaležen, je to prav gotovo za vero, pa čeprav je velikokrat precej šibka. Preizkušenj in trpljenja si brez vere v Troedinega preprosto ne znam predstavljati. Bogu hvala zanje, saj nas le te vodijo k bistvu vsega – k Vstalemu Kristusu.

Gremo naprej

Sinu (in ostalim v družini) življenje teče naprej, kljub manjkajočemu prstu. Večkrat se sin sedaj pošali, da bo tudi z devetimi prsti lahko veliko naredil. Menim, da nič manj, kot če bi jih imel deset 🙂 . To je mogoče le z Božjo logiko, ki presega človeško.

Lahko tudi rečemo, da smo obogateni za novo (pre)izkušnjo. Slednja nas je še bolj medsebojno povezala, utrdila v veri, sinu in nam ostalim pa dala tudi lekcijo glede pazljivosti pri delu s stroji.

Aja, še to: kljub situaciji smo se kasneje vseeno odpravili v Veržej. Imeli smo se namreč za kaj zahvaliti.

Slika je ilustrativna. Foto: Andrew Seaman, Unsplash