“Danes ne stopimo več v neznano. Še službo je težko zamenjati.”

,

Odmik za moške v divjini v organizaciji Družine in Življenja je potekal konec junija. Možje pod vodstvom Aleša Čerina in duhovnim vodstvom br. Mateja Nastrana so naredili 100 km poti od Podbrda do Vipave.

Aleš, ali je imel odmik za moške kakšen namen in ali je bil dosežen?

Vsi odmiki imajo en namen. Da se moški odmakne iz svojega okolja in to za nek relativno dolg čas ter da se moškega izpostavi okoliščinam, kjer se lahko ozre navzgor proti Bogu.

Nekaj mi pravi, da je treba moškega narediti malo utrujenega, ‘prešvicanega’, ožuljenega, z bolečinami pa tudi negotovostjo, da se lahko na taki dolgi poti odpre v presežno.

Te okoliščine so bile dosežene, vedno so, ker je pot tako zastavljena in je tudi že vnaprej povedano da bo taka. Mi je zanimivo, da je kakšen mož rekel, da ga je kar malo skrbelo spati zunaj, da se je spraševal, ali bo zmogel to pot. Malo je te negotovosti.

Mora iti moški nazaj v neko prvinsko stanje, zakaj mora iti ravno v divjino?

Divjina daje to negotovost. Pot je pri naših odmikih zastavljena tako, da vsaj en kos poti poteka po čimbolj neokrnjeni naravi, kolikor je to v Sloveniji mogoče. Čez snežniške gozdove je, na primer, 55 kilometrov brez vasi. Tukaj je bilo malo manj, pa vendar.

Imel si veliko prijav in si kmalu zapolnil prosta mesta – zakaj se ti zdi, da so moški to prepoznali, kot nekaj, kar potrebujejo?

Mislim, da zato, ker je v tem svetu moški odmaknjen od tega: biti lovec, zagotavljati hrano, biti v neki nevarnosti za preživljanje svoje družine. Če si predstavljamo danes nekega birokrata, kakršen sem tudi sam bil, ki se ukvarja večinoma s papirji in virtualnimi stvarmi, ki nič več ne ustvarja s svojimi rokami … Mislim, da po tem malo hrepenimo.

Tudi po tej negotovosti. Če imamo na eni strani kaos, na drugi pa vse urejeno – smo zdaj večinoma v zelo urejenem, predvidljivem okolju, v totalni varnosti, bi skoraj rekel.

Če je na drugi strani čisti kaos, kot če bi te s helikopterjem spustil v nek silen pragozd, je tak odmik bližje temu kaosu. Saj imamo s seboj konzerve, ampak v divjini se moramo moški znajti.

Verjetno se tudi pogovori med moškimi drugače razvijejo v divjini kot ob kakem šanku?

Ja, to je pa tudi dinamika hoje. Vedno se pokaže, da se med nami naredi veliko tovarištvo in povezanost, ki se ustvari že drugi ali tretji dan. Moški, recimo, kar hodijo drug do drugega in se posvetujejo: kako si pa to ti reševal, na primer.

Govorimo si življenjske zgodbe, svoje izkušnje si povemo ob ognju, med potjo. Mislim, da je to zelo potrebno. Ker te iniciacije mladega fanta zdaj ni več.

Iniciacije v smislu?

Moški mora ugotoviti te stvari: umrl boš, ne gre samo zate, življenje je težko in še kaj takega. Saj ne ugotovimo več tega, da je življenje težko. Slutimo, ampak je vseeno vse kar na ‘komot’.

Na odmiku pa je nenadoma treba narediti tisoč metrov vzpona v treh ali štirih urah. Pa štirinajst kilogramski ‘ruzak’ je treba nesti s sabo. Evo, življenje je težko, to občutiš.

Umrl boš – to ne pomeni dobesedno. So pa neke majhne verjetnosti, ki se jih zavemo, ko ljudje recimo povejo: Tam mimo, kjer boste hodili, je mrhovišče za medveda. Pa ste ga že videli? Ja, mi tukaj gozdarimo in ga stalno videvamo pa glih tja greste. Ja, tako je. Malo je soočenja z možnostjo nevarnosti. Umrl boš pa tudi svojemu egoizmu.

Kako ste moški umirali egoizmu na odmiku?

Odmik je hierarhično zastavljen. Na odmiku sta voditelj in duhovni voditelj in njiju je treba poslušati. Če se ta dva ne moreta med sabo zmeniti, se posluša voditelja. To je kar zanimivo poglavje, ki se ga že čisto na začetku zastavi.

Gre za disciplinirano vodenje, malo na vojaški način. Ker ko je dvanajst dedcev na poti, ni demokracije. Je ni. Ko se reče, ustavimo se – se ustavimo, če se reče, jest – jemo, če se reče piti – pijemo.

Zaradi te discipline se mora moški voditelju malo podrediti in mora biti ubogljiv. Tukaj lahko potegnemo paralelo v odnosu do Boga. Da moški začuti, da je neka avtoriteta, ki se ji bo v teh petih dneh podredil.

Se pravi, moški mora začutiti, da je nad njim Bog?

Ne, da bi se zdaj postavljal na mesto Boga, da ne bi kdo narobe razumel. Ampak je avtoriteta nad nami in jaz se ji moram podrediti, zato ker je to prav zame in za skupino. In to je prav zame in za mojo družino – da se jaz podredim avtoriteti, ki ima večjo sliko, ki ima cilj za mene, ki skrbi zame kot dobri pastir, ki skrbi za posameznika, za skupino, za to, da se pride na cilj. To ljudje začutijo.

Pa se moški po tvoji izkušnji lažje pogovarjate na takem odmiku kot sicer, recimo kot v zakonski skupini?

Katere dobre lastnosti pa mora imeti voditelj, da takšen odmik dobro spelje?

Najprej mora biti zavedanje, da je odmik resna reč. Nikoli ni vprašanje, ali odmik bo ali ne. Razpiše se ga dovolj zgodaj, da se ljudje lahko pripravijo in odmik bo pa če bodo padale ušpičene ‘prekle’. Tudi če nobeden sploh ne pride, bo voditelj sam šel na odmik. Brez kolebanja.

Se pravi, biti mora odločnost in pa tudi jasno izražen namen. Mi gremo, ne zato da postanemo eni kvantaški, zabavljaški ‘popivači’, ki bi se odmaknili od svojih ‘bab’, ampak zato, da postanemo še bolj možje po Božjem srcu in zamisli. To odkrivamo preko duhovnih nagovorov duhovnika, preko naših pogovorov …

Kakšni so pa bili duhovni poudarki odmika?

Obravnavali smo svetopisemske može: Abrahama, Izaka, Jakoba, egiptovskega Jožefa, Mojzesa … Ti možje so bili vsi voditelji, vsi pa so imeli tudi svoje ogromne slabosti, kar je pravzaprav tolažilno za nas može. So pa zmogli opraviti nalogo, ki jim jo je Bog zaupal.

Abrahama, na primer, je Bog poklical in je vstal in šel. Smo se pa učili tudi od drugih mož, ki smo jih srečali na odmiku. Zdaj mi pride na misel Ciril Habe (pri njemu in družini smo se ustavili in so nas lepo pogostili), ki nam je recimo odlično povedal, da ženska od moškega želi stabilnost.

Ženska želi stabilnega moškega, ne pa nekoga, ki se izmika in reče, da gre na en pir, ona pa naj po svoje naredi. To je prelaganje na žensko.

Moški mora vedeti, tudi zaradi poti, ki jo je zmogel fizično narediti, da je zmožen nekatere stvari v življenju opraviti do konca. Tudi če je težko, to naredi. In imam občutek, da žene to potem tudi zaslutijo – da je to možem dala ta pot.

Misliš, da je sodoben moški to nudenje stabilnosti izgubil?

Poženščili smo se. Ne bi rad iskal razlogov v hormonskih motilcih, čeprav po moje to tudi ni povsem iz trte zvito. Ampak klima v družbi je taka, da to, kar je imanentno moškemu, ni zaželeno v družbi. Ni zaželena lastnost.

Katera lastnost recimo?

Na primer disciplina za dobro. Ali borbenost. Recimo, že če rečem bojevati se, je to nezaželen izraz, razen morda v športu. Pri nogometu se borimo do zadnje kaplje krvi.

Drugače pa je borbenost nezaželena. Gre za neki kvazipacifizem. V družbo se je naselilo namišljeno mirovništvo: vojska itak ni potrebna, ker nas nobeden ne bo napadel, ker živimo v svetu čistega preljubega miru. Tega nikoli ni bilo in nikoli ne bo. In tudi zdaj ni.

Že fantke odvračamo od tega, da si upajo kaj narediti. Verjamem, da ne more iti moški na tak odmik, če si ne upa stopiti malo v negotovo. Včasih so to možje bolj počeli. Danes pa ne stopiš več v neznano. Še službo je težko zamenjati.

Zakaj si danes tega več ne upamo? Včasih, kot praviš, je bilo drugače.

Včasih so ljudje pač šli. V “bednem” srednjem veku so ljudje vstali in so šli iz teh naših krajev, v Santiago de Compostelo, v Španijo, do “konca zemlje”. Pol leta v eno smer. In to je bilo nevarno. Šli so v iskanju Boga in je bilo težko. Sproti so morali služiti hrano, prositi za prenočišče. Veliko je bilo odrekanja.

Danes smo pa v takem varnem okolju, vse mora biti varno, zavarovano. Potrebujemo življenjska zavarovanja, ker kaj pa če se mi kaj zgodi. Ni več tega predajanja.

Predstavljam si, da zato ker smo vrgli Boga ven in zdaj iščemo varnost v sebi. Sami pa smo šibki, grešni, zato bi radi četudi plačali za neko varnost in jo iščemo drugje: v ograjah, alarmih, denarju, ne upamo se v službi ali družbi izpostaviti, povedati resnico …

In ta odmik je bil malo zasuk proti temu?

Ne bom rekel, da vse to nudi, ampak takšni smo postali in ta pot gre malo stran od tega. In še ena stvar je zanimiva. Tudi p. Vili Lovše o tem govori. Danes ni več medgeneracijskega predajanja.

Moški težko danes komu kaj preda. Starost je zelo nezaželena. V starcih ne vidimo modrecev, ampak onemogle ljudi, ki ne morejo več s tako hitrostjo in tako dobro služiti denar, kot mladi.

Spregledamo, kaj so se ti ljudje naučili in nekateri so se veliko naučili. Ker je starost v primerjavi z mladostjo tako nezaželena, mladci ne iščejo povezave s starejšimi, so pa tudi starejši tako naduti, da ne predajajo. To predajanje želi odmik tudi omogočiti.

Če se še malo vrneva k odnosu moški – ženska. Prej si omenil, da ženska potrebuje stabilnost, varnost. Kako naj moški to nudi svoji ženi oz. družini?

Danes je glavna ‘fora’, da moški plenice menja. Jaz pravim, ne. Dedec se mora pojaviti v življenju otroka po tretjem letu, še najbolj pa potem v puberteti, ko ga začne ‘srati sto na uro’. Najprej je treba postaviti okvirje, potem v puberteti je pa moški pomemben in ne takrat, ko ženska še doji in vse obvlada.

To je napaka, ‘fail’ – da se porodniška podaljšuje. Porodniška bi morala biti v puberteti, da gresta oče in sin za pet dni na odmik in oče sinu preda to, kar je treba. In da boter birmancu preda, to kar je treba.

Jaz na koncu može spodbudim: tisti, ki imate sinove, morate obvezno, vsaj za tri dni – nič pripravljati in se ‘matrati’, vzemite samo podlogo, spalno vrečo in gremo!

Koliko stare sinove?

Majhne – osem, deset let. In kaj s tem oče pove? Svet je varen. Svet je dober. Je tudi nevaren, seveda. Ampak tudi to: ata si upa. In gre, čeprav nima nič pripravljeno. Zgleda, da je nekaj nad nami. Ata veruje v Boga, ker se mu takole prepušča.

Pa če še reče: Bog bo poskrbel. Bog je tukaj dal te ljudi, midva bova pa vprašala, če lahko tukaj spiva na seniku, ne bo Bog spraševal namesto naju.

Kaj pa mama?

Mama mora pa to dopustiti. Saj, razumljivo, da jo skrbi, ampak enkrat bo otrok moral oditi, drugače bo pri mami ostal in takrat bo ‘zbluzil’ v čisto drug svet. In bo tako ali tako zgubljen. Bo umrl tako ali tako. Saj – to je že mrtev človek, če za računalnikom čepi 24 ur na dan.

Ker Bog je ustvaril moža in ženo, vsakega s svojimi lastnostmi in skupaj sta ta prava kombinacija. Prava mera varnosti, to, kar je mama, s pravo mero, če lahko tako rečem, agresivnosti – pošiljanja, ‘brcanja’ v svet, kazanja, da je Bog dober, da je pot ven v svet. Mi imamo težavo, ker je to ravnotežje porušeno. Ker mamin ‘pod kiklo bodi’ način prevlada v tem svetu, namesto očetovega načina ‘bejž ven, svet je čisto v redu’.

Foto: Matjaž Maležič

 

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja