Dan mučenikov – dan za “suhe češplje” in klobaso?

Dva dni po »dnevu žena« praznujemo možakarji. Spominjam se, da se iz tega praznika vsi – tako možje, kot tudi žene – delamo kar malce »norca«. Češ, možje pa res niste nobeni »mučeniki«, čeprav se vedno nekaj pritožujete. Drugod pravijo, da možakarji ob tem dnevu dobijo »suhe češplje«, trnje in klobaso, ki naj bi služili kot nek simboličen opomin, da se mučeništvo v njihovem življenju vendarle še vedno dogaja.

Običaji so pomembni. Ko pa ti postanejo zgolj običaji in izgubijo svojo pravo vsebino, praznik »izpraznimo«.

Štirideset mučenikov iz Armenije

10. marec obeležujemo zaradi dogodka iz časa cesarja Licinija (308-324), ki se je zgodil v Sebasti v Armeniji.

Ko je bila pod cesarjem Konstantinom (leta 313) krščanska vera državno priznana je bilo naravno, da so bili v cesarskih četah tudi krščanski vojaki. Na Zahodu je vse lepo teklo, na Vzhodu pa je bil Konstantinov sovladar Licinij sprva do kristjanov strpen in celo dobrohoten, ko pa se je s Konstantinom sprl, je začel kristjane preganjati. Preganjanje se je začelo okrog leta 320. Kristjane je imel za Konstantinove zaveznike in potemtakem za svoje sovražnike.

Z odlokom je tudi cesarjevim vojakom na svojem območju ukazal, naj se krščanstvu nemudoma odrečejo, saj bodo v nasprotnem primeru kaznovani s smrtjo. Presenetilo ga je štirideset vojakov elitne dvanajste legije, ki so jo imenovali tudi »bliskovita«, ki so bili pripravljeni za svojo krščansko vero umreti.

V njej so služili predvsem domačini iz Kapadokije in Armenije, nekaj vojakov pa je bilo iz drugih delov cesarstva. Legendarni opis smrti štiridesetih mučencev pripoveduje, da je namestnik Agrikolaj sam prišel k ‘bliskoviti legiji’, da spolni cesarjev ukaz. Tedaj je štirideset vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašeno priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. Prepričevali so jih, naj zapustijo krščansko vero, obljubljali so jim denarne nagrade, povišanja in odlikovanja, toda vojaki so odvrnili:

»Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Predlagati nas hočeš v odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar … Mi preziramo ta svet. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršne koli muke.«

Strašna mučeniška smrt

Ker so vse našteto zavrnili, so jih obsodili na nenavadno obliko mučeniške smrti. Mučeniška smrt, ki so jo pretrpeli, je bila strašna: slekli so jih do nagega in jih izpostavili mrazu in burji na zamrznjenem ribniku, da so zmrznili. V bližini pa je bila pripravljena vabljiva topla kopel za tiste, ki bi si premislili. Res je eden klonil in skočil v vročo vodo, pa je zaradi nagle spremembe temperature takoj umrl. Na njegovo mesto je prostovoljno stopil vojak, ki jih je stražil in se priznal za kristjana.

Naslednjega dne je prišel sodnik, ki je ukazal obsojencem polomiti roke in noge ter jih sežgati, njihov pepel pa raztresti.

Mučeniki kot »spomin in opomin« današnjim možem in ženam

Mučeniki s svojim pogumnim dejanjem tudi nas, može 3. tisočletja spominjajo kako pomembno je imeti temelj, imeti jasen pogled na svet, za katerega si pripravljen tudi umreti. Opominjajo nas, da je ta ideal še vedno Kristus, ki je isti »danes in vedno«. Obenem nas vabijo, naj bomo pripravljeni vsak dan umreti sebi in se darovati za dobro svojih družin. Pa ne zaradi “mučeništva”, zaradi katerega bi se potem smilili samim sebi, pač pa iz notranje moči in ljubezni, ki jo vsakodnevno črpamo v Bogu.

Žene, vam pa armenski mučeniki kažejo kakšen je pravi in pokončen moški. Da bodo tudi vaši možje (p)ostajali vedno bolj takšni lahko veliko pripomorete tudi ve same. Spoštujte jih in jih – danes prav posebej – pocrkljajte s kakšnim slastnim kosilom, pa tudi na kakšno drugo vrsto razvajanja ne pozabite 🙂

Delno povzeto po: revija.ognjisce.si