Dajemo naprej 2018: “Če ne mi, kdo?” (FOTO)

Pretekli sončni vikend se je na griču nad Knežjim mestom Celjem na usposabljanju zbralo kar 84 voditeljskih parov zakonskih skupin Družine in Življenja.

Marsikdo se je začudil, kako domače in prijetno vzdušje se je ustvarilo v kratkem času. Kot je komentirala ena od udeleženk, je šlo očitno za posledico molitve.

Letos povečujemo ozemlje

Tema letošnjega izobraževanja Dajemo naprej, tretjega po vrsti, se je je glasila: “Povečujemo ozemlje: od 200 do 300”. Zakonskih skupin seveda.

Molitev za “povečanje ozemlja” izhaja iz molitve starozaveznega moža po imenu Jabec, ki jo najdemo zapisano v 4. Poglavju 1. Kroniške knjige: “O, Bog, da me vendar blagosloviš in povečaš moje ozemlje; naj bo tvoja roka z menoj, da me obvaruješ pred nesrečo, da me ne zadene bolečina!”

Par naj vzame Jezusa zares!

Ustanovitelja in voditelja Družine in Življenja Dani in Vilma Siter, sta v uvodnem nagovoru znova poudarila, kako nujno je, da je vsak voditeljski par dnevno “priključen” na Boga preko rednega branja Božje besede (za voditelje dnevno pol ure) ter rednega zakramentalnega življenja. Gre za to, da oba zakonca v paru vzameta Jezusa zares in tako naravno “okužita” s tem tudi člane svoje zakonske skupine.

Ves vikend je bil močan poudarek na duhovnem, kljub temu pa smo si vzeli čas tudi za praktični vidik. Aleš Čerin je udeležence poučeval o tem, kako na skupini ustvarjati varen prostor ter kako z ženo vedno bolj kljub medsebojni različnosti postajati tim s skupnim poslanstvom.

Drug drugega smo poslušali

Med plenarnimi predavanji smo se zbrali v naključno izžrebanih majhnih skupinah, ki so kar brbotale od inovativnih idej. Več udeležencev je komentiralo, da je bilo očitno, da je ljudi v skupine zbral Sveti Duh – skupaj so se znašli zelo različni pari: od takih, ki imajo že petnajstletne izkušnje z vodenjem zakonskih skupin, do takih, ki se vodenja v prihodnjem letu še nimajo namena lotiti. Pa vendar so vsi drug od drugega dobili veliko.

Celotno izobraževanje je bilo v znamenju prisluškovanja izkušnjam ter predlogom voditeljskih parov. Tako so izkušeni pari – zakonci Čerin, Štern in Nuč – odgovarjali na vprašanja, ki so jih voditelji skupin vnaprej poslali organizacijski ekipi.

Bog je poskrbel tudi za skritega gosta

Kdor je dobro spremljal naš napovednik na letošnji Dajemo naprej, smo omenjali tudi gosta, “ki naj ostane skrivnost”. Malo pred samim izobraževanjem, pa nam je skriti gost odpovedal prihod. Vendar zagotovo z Božjim razlogom.

Bolj kot se je sobota nagibala k večeru, lepše je postajalo na griču nad Celjem. Nekako pol ure pred večerno sv. Mašo nas je obiskala gostja, ki je s svojim izjemnim pogumom in zvestobo Bogu do solz pripravila prav vse udeležence. Bog nam je pripeljal Matejo Količ, ženo pred dobrim mesecem tragično preminulega Štefka.

Spomnila nas je, da naš trud in delo na odnosih ni namenjenu le času tukaj in zdaj, pač pa sega preko smrti v večnost. Preprosto znamenje križa, narejenega iz redkih preostalih koščkov Štefkovega strmoglavljenega letala, je bilo za vse prisotne močan opomin, da lahko le seme, ki je pripravljeno umreti samo sebi obrodi obilen sad.

Nadškof Zore: “Zgledujmo se po Bogu, ki nikoli ne obupa!”

Sveto mašo je za nas daroval nadškof Stanislav Zore, ki nas je v nagovoru opozoril, da Bog ni najprej naredil sveta, ki bi bil vreden njegovega Sina, pač pa je učlovečil svojega Sina, da bi s tem svet približal sebi.

Tako moramo tudi zakonci skrbeti, da ne bomo skušali živeti “pocukranega”, od sveta odmaknjenega življenja, pač pa bomo v vsej svoji realnosti živeli svojo vero.

Pozval nas je, da se – tako kot Marija, ki ob sprejetju angelovega oznanjenja o rojstvu Odrešenika ni imela nobenega zagotovila, da bo “zadeva uspela” – pogumno ter ustvarjalno soočimo z vsem, kar nam življenje prinese.

Zgledujmo se po Bogu, ki nikoli ne obupa, saj je zgodovino odrešenja večkrat začel na novo. Zanj je dovolj že “poganjek na cedri, da ponovno zraste gozd”, je zaključil.

Bili smo konkretni

Nedeljsko dopoldne je minilo v znamenju podelitve izkušenj, seznanjanja s trenutnimi smernicami razvoja ter konkretnimi načrti za delo zakonskih skupin v prihodnjem letu.

Za zaključek sta nas Dani in Vilma povabila k uspešnosti v našem poslanstvu. To uspešnost, ki jo v “Božjem jeziku” imenujemo rodovitnost in je povsem drugačna od “uspešnosti” tega sveta, pričakuje od nas Bog. V ozadju “Božje uspešnosti” je veselje in mir srca ter mir v odnosih med ljudmi.

Rodovitnost ima štiri značilne sadove

Prvi sad je sad osebnega spreobrnjenja, kjer Bogu priznam, da vsega ne zmorem sam. Naslednji je sad Duha; gre za proces postopne rasti in preoblikovanja mojega značaja po Jezusovem značaju.

Iz tega sadu zraste sad prinašanja drugih h Kristusu; misijonska drža nekoga, ki iz preobilja Božjega življenja, ki deluje v njegovem življenju, to prinaša tudi drugim.

In tako zraste v nas sad poslanstva: da sem pripravljen Bogu služiti z vsem (čas, talenti, izkušnje, znanje, materialne dobrine), kar mi je podarjeno.

Enako, kot ti darovi veljajo za posameznika, veljajo tudi za par in veljajo za zakonsko skupino. Dani in Vilma sta duhovito pripomnila, da lahko zglede v tem jesenskem času poiščemo že naravi: jablana rodi jabolka, hruška hruške, človek človeka …

Na enak način naj kristjan “rodi” novega kristjana, in zakonska skupina novo zakonsko skupino.

Pri zaključni sveti maši nas je nagovoril še p. Branko Cestnik, ki je poudaril veliko vlogo laikov v današnjem času in nas s tem zaključnim “akordom” še zadnjič pozval, da smo na potezi mi, zakonci. Kot smo rekli večkrat v času tega vikenda: če ne mi, kdo?

Spremljevalni program za mlade je skupaj s salezijancem Petrom Pučnikom vodila Meta Bevk. Njen vtis si lahko preberete TULE.

Klikni na sliko za ogled galerije