Na nedavnem nadaljevalnem seminarju v Izoli smo se srečali mnogi znani obrazi. V takšnem prijateljskem in zaupnem vzdušju so se na sobotni večer in v nedeljskem dopoldnevu odpirala globoka pričevanja parov o Božjih dotikih in delovanju Svetega Duha v njihovih življenjih.

Letos smo se soočili s preizkušnjo smrti mojega očeta. Tudi k mojim staršem se je prikradla korona, oba sta dobila covidno pljučnico. Pri mami se je izrazila zelo burno, pa se je potem počasi stanje izboljšalo, pri očiju pa je prihajala potiho in po desetih dneh čez noč naredila katastrofo.

Dan se je prevesil v večer. Mož mi je bežno navrgel, da gre pod tuš, potem pa od doma. Saj nekje v kotičku spomina, kolikor mi ga je še ostalo po kaotičnem dnevu, sem vedela, da sem zvečer »spet za vse sama«*. Ampak me je samo dejstvo, da gre on lahko v miru pod tuš prav »spravilo iz škatlice«. Najmlajša je takoj na ves glas zahtevala »dan za kopanje«, ki je pri nas postal praktično vsak dan. Starejša dva pa sta za hip delala vsak zase nekaj za njuno dušo. Usedla sem se za prenosnik, misleč, kako bom dokončala projekt, ki mi visi nad glavo. Ha ...