»Atiii, me lahko lepo prosim danes pelješ v šolo? Poleg nahrbtnika imam še dve torbi, pa še dežuje zunaj.« Resno? Ob nekaj minut čez 6. uro zjutraj? Pa ravno danes, ko sem uspel vstati dovolj zgodaj, da bom lahko – vsaj tako sem mislil – zares v miru prebral Sveto pismo in premišljevanje v Besedi med nami, imel nekaj minut tišine za molitev in potem še kaj zapisal v dnevnik?

Živo se spomnim, kdaj sem prvič slišala: »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.« Bilo je v sedmem razredu osnovne šole iz ust učiteljice pouka glasbe. Zelo sem hvaležna, da me s tem niso (več) strašili pri verouku! A kljub temu je bil moj pogled na sicer ljubečega in usmiljenega Boga sooblikovan z lažno podobo »jeznega in vsevednega policista«, ki nam žuga, kaj smemo in česa ne smemo, kaj je prav in kaj ni, in nas potem kaznuje, ko prestopimo njegove ukaze …

Neko popoldne sem sinu jasno naročil, kaj mu je potrebno storiti. No, vsaj tako sem mislil. Še vprašal sem ga, če me je razumel. Ni minila niti minutka, ko sta si z mlajšim bratom že merila moči. Dvoboj je spremljalo tudi vpitje in jok. V trenutku mi je »odkrilo pisker«, tako da sem sina »po moško« odstranil s prizorišča in mu namenil nekaj »vzgojnih« besed ...