Če niste zadovoljni z rezultatom iskanja spodaj, prosim ponovno iščite
Ob letošnjem odmiku mi prihaja na misel ta citat: »Življenje – to niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.« In odmik za moške je prav gotovo ena stvar, ki se jo zapomniš. Letošnjega se bomo spominjali po čudovitem vremenu, prekrasni naravi in razgledih, prijaznosti in gostoljubnosti ljudi na poti, pa tudi po naporih, žeji, žuljih, zgrešenih poteh in brezpotjih.
5 dni nas je povezalo in radi se bomo spominjali vseh doživetij na skupni poti, od naporne hoje pod žgočim soncem do počitka v senci ob mrzlem pivu, od molitev pri kapelicah in križih do svetih maš v čudoviti naravi, od resnih nagovorov in razmišljanj do šal in smeha na naš račun, od suhega kruha do sočnih zrezkov, vseh vrst namakanja in osvežitev od znotraj, od zunaj, od zgoraj, od spodaj – vključno z Božjim žegnom.
Ne, nobenih resnejših težav z edinostjo nisva imela. Midva sva se zbližala fizično, dobesedno, ena na ena.
Pogled skozi okno, ko sem bil dober meter oddaljen od drugih udeležencev v prometu je v mojih mislih ustvarjal različne zgodbe in predstave.
Prav zanimivo je, kako se človeku izostri čut za okolico, za življenje, ki me obdaja, za stvarstvo, ki me navdihuje. Na poti domov me spremlja še ena misel, ki me razveseljuje – skorajšnje srečanje z osebami, ki mi največ pomenijo v življenju, z ženo in otroki.
Imel sem idejo, da bi začel hoditi peš v službo. Po navadi je tako, da se veliko novoletnih zaobljub “sfiži” že v kali, še preden ugledajo luč sveta. Ampak, če nekaj rečem in se odločim – “a sem dedec, a nisem”?
