Ko sem se za božič predala v naročje Novorojenega
Preplavilo me je razočaranje, da mi ne bo uspelo. Zbudile so me besede nevrologinje med hospitalizacijo v decembru: “Z zdravili ne bomo dovolj uspešni, potrebno je vaše sodelovanje.”
Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Sara Ahlin Doljak prispeval kar 14 člankov.
Preplavilo me je razočaranje, da mi ne bo uspelo. Zbudile so me besede nevrologinje med hospitalizacijo v decembru: “Z zdravili ne bomo dovolj uspešni, potrebno je vaše sodelovanje.”
Kadar govorimo o upanju, pogosto mislimo na nekaj, kar ni v moči človeka in tudi ni vidno. Upanje gre onstran naših moči in našega pogleda. Jezusovo rojstvo nam govori o drugačnem upanju, upanju, v katerega lahko zaupamo, je vidno in razumljivo. On vstopi v svet in nam podari moč, da v sedanjosti bivamo na nov način, četudi je težko …
Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo. Njegova vrednost je tako velika, da je ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja …
Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo …
»Sara, od kod veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si?« me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se ta teden srečali pred sodiščem. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja videti kot pogreb. Lažje je misliti: »Ja, Jezus je najbrž res vstal, a je tam daleč.« Živimo na distanci. Bojimo se bližine …
Še vedno sem ženska in se zares dobro počutim v svoji koži, pa četudi je ta vse prej kot popolna, če moje cevke niso po meri tega sveta. Ne potrebujem brezhibne urejenosti, čeprav s to ni nič narobe, ampak je notranje stanje tisto, ki me dela sijočo. To je sproščeno počutje o sebi, zdrava gotovost, samosprejemanje, igrivost, … v zavedanju, da me Ljubimec moje duše ima rad in da sem Ljubljena od svojega moža.
Sara o trajni ljubezni in kako do nje. Danes se veliko oseb boji dokončnih odločitev. Ali gre zgolj za čustvo, neko psihofizično stanje? Če je samo to, se na ljubezni ne more zgraditi nekaj trdnega, trajnega.
Spoznavava, da nisva skupaj slučajno, ampak da sva si prav midva namenjena in drug drugemu podarjena. A ni bilo vedno tako.
Sedaj, ko sva starša dveh najstnikov, poslušava vsak dan, da sva iz prejšnjega stoletja in nič ne razumeva, da je sedaj vse drugače kot takrat, ko sva bila midva mlada.