Če niste zadovoljni z rezultatom iskanja spodaj, prosim ponovno iščite
Na vikendu za govorniške pare na naših seminarjih … Ugotovili smo, da gremo vsi skozi podobne procese: občutke nevrednosti, nesposobnosti in spraševanja: Kaj pa jaz sploh delam tukaj? Hkrati pa smo drug drugemu pričevali tudi o božjih dotikih, ki nas po seminarjih potrdijo v tem, da je to naše poslanstvo …
Kaj je temeljno oznanilo naše vere? Da je Bog Oče poslal na svet svojega sina Jezusa, ki je postal človek, šel za nas na križ, umrl, vstal od mrtvih ter nam s svojo smrtjo zaslužil večno življenje. Zveni znano, kajne? Ali to tudi v resnici verujemo? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Tako kot bi si morali vedno znova odgovoriti na vprašanje, zakaj molim, hodim k maši. Iz navade? Ker se spodobi?
Če bi si lahko izbrala katerokoli darilo na svetu, kaj bi bilo to? In če bi izbirala med stvarmi, ki trajajo? Kaj pa če bi si letos na materinski dan dala prav posebno darilo?
Razmišljali smo o temeljih naše vere, ki nam vse prehitro postanejo tako samoumevni, da se tega, kar je Jezus storil za nas, v resnici niti ne zavedamo več. Da bi Jezusovo trpljenje, njegovo prelito kri in smrt na križu bolje razumeli, smo se najprej sprehodili skozi Staro zavezo in se poučili o pomenu krvne zaveze.
Sara: Pogovarjamo se in izrekamo besede, ki niso bile izrečeno celo življenje. To niso besede iz pravljic in cenenih filmov. Živimo v miru in iz tega črpam. V bolniški postelji postaneš ponižen, ko vidiš, kako majhen si pred Življenjem. Bojan: Midva kot zakonca se ne smeva pustiti »raztreščiti«, ker je najin odnos vse, kar imava.
Moj mož vsako jutro vstane prvi in zakuri v kaminu. Ko ostali počasi prilezemo iz toplih postelj, nas tako v dnevni sobi vedno pričaka topel prostor. Potem skupaj zmolimo ob adventnem venčku, mož se odpelje v službo, otroci odidejo v šolo, sama pa pospremim v vrtec najmlajšega. Ker večino časa delam sede za računalnikom, me hitro začne zebsti. Zato moram skrbeti, da v kamin pravi čas položim novo poleno.
Zadnji vikend v oktobru so zavod Marianum v Veržeju napolnili starši. Od čisto »svežih«, ki so prišli z dojenčki v naročju, pa do tistih, katerih otroci počasi odhajajo iz gnezda. Če so se prvi prišli učit, kako vzgajati, so slednji ob začetku seminarja povedali, da so prišli »preverit«, ali so prav vzgajali ter morda še popravit kaj, kar se popraviti da.
Ozrem se okoli sebe in vidim, da nisem edina, ki opreza za gobami. Kar nekaj gobarjev srečam. Nekateri s pleteno košaro in cigareto v roki, spet drugi s plastičnimi vrečkami. Ko jih opazujem, razmišljam: iskanje gob je kot iskanje Boga. Gobe nabirajo poznavalci, pa tudi taki, ki ne ločijo marele od mušnice. Ko se začne sezona in stopiš v gozd, pomisliš: pa saj vsi iščejo gobe!
V tem vikendu se je več kot 100 voditeljskih parov, pričevalcev in govorniških parov iz vse Slovenije zbralo na vsakoletnem srečanju Dajemo naprej. Skozi nagovore, slavljenje, podelitve v malih skupinah in ob obhajanju svete maše smo se napajali pri studencih žive vode, ki jo pri opravljanju našega poslanstva še kako potrebujemo.
