Če niste zadovoljni z rezultatom iskanja spodaj, prosim ponovno iščite
Opazujem svojo mamo, kako se s staranjem vse bolj spreminja. Na njenem obrazu se poznajo zareze časa, njeno telo ni več tako prožno. Njene misli pa so še vedno bistre in mlade. Sprašujem se, o čem razmišlja, kadar ponoči ne more spati. Ali se ji porajajo misli, kot na primer, kaj bo po smrti?
1. april! 🙂 Morda pa kdaj zares … Taprave dogodke pa najdete tukaj
Nemoč se zažira v moje telo … S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi … Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo …
Jezus, ti si trpel na križu tudi za moje grehe, da bi tudi jaz enkrat prišla v Nebesa. Jaz pa tako težko prenašam bolečino, tako težko potrpim in tako težko čakam. Vedno hitim. Tudi skozi vrata cerkve, not in ven. In ti se daruješ vsak dan znova na naših oltarjih in jaz te lahko pod podobo kruha sprejmem v svoje srce. Pa mi je tudi to težko …
Ko otroke poslušamo in predvsem, ko jim pritrdimo, da so določene stvari pri maši dolgočasne oziroma nerazumljive tudi nam odraslim, otrokom pokažemo, da so slišani, razumljeni. Če jih sprejemamo takšne, kot so, delimo Očetov zgled. Pri pogovoru z otroki so nam lahko naslednja vprašanja …
Za družine z otroki so nedeljska jutra velikokrat prava drama, v katerih se odvija mnogo bojev. Najstnik noče k maši in od jeze loputa z vrati, mož previja najmlajšo, žena teka po stanovanju in zbira »zakmašna« oblačila, dvoletnik kriči, da se ne more obuti. Ko že vsi sedijo v avtu, zmotno mislijo, da so zmagali. Komaj speljejo, se dva izmed otrok stepeta, najstnik pa z največjim veseljem pristavi, kako je vse v povezavi z vero bedno in brezveze …
Pred 30 leti sem prišla za »ta mlado« v hišo moževih staršev. S pomočjo obojih staršev sva si zgradila stanovanje v mansardi hiše. To naj bi bila začasna rešitev, dokler ne bova sezidala hiše v mojem domačem kraju, kjer so mi starši podarili zazidljivo parcelo. Minil je dan, mesec, leto … Rodila se je hči, kmalu nato še sin. O najini hiši ni bilo ne duha ne sluha …
V prelepem okolju Koprivnika se je konec januarja odvijal nepozabni duhovni vikend naše zakonske skupine z družinami. Zakonci smo spoznavali preroka Jona, s katerim je imel Bog posebne načrte …
