Ali je pošteno, da Bog vsakomur, kdor se kesa, odpusti greh?

Na zakonski skupini smo govorili o brezmejni Božji ljubezni in o odpuščanju, ki ga premore le Bog. Razmišljali smo o 11. poglavju 2. Samuelove knjige in nato o Psalmu 51.

Najprej o grehu, nato o kesanju in na koncu o nedoumljivi sposobnosti božjega odpuščanja. Med pogovorom je bilo izpostavljeno, ali je pošteno, kar nam Bog obljublja: da so vsakomur, kdor se iskreno kesa, odpuščeni grehi.

Prizor pred očmi

Nekdo torej živi grešno, potem pa se pokesa in pride v nebesa. Po človeško gledano je to velika krivica (podobno kot pri izgubljenem sinu).

V tistem trenutku, ko smo se o tem pogovarjali, sem pred očmi zagledala prizor Jezusa na križu in na vsaki strani razbojnika. Eden se je iz njega norčeval, drugi pa ga je prosil, naj se ga spomni, ko pride v njegovo kraljestvo.

Oba sta bila torej v skoraj isti poziciji. Oba sta imela možnost, da se »spreobrneta«, saj verjetnosti, da bosta preživela, ni bilo več, a sta hkrati tako drugače zrla v Jezusa. Oba bi lahko bila »preračunljiva« in bi poskušala iztržiti, kar se je še dalo. Iskreno bi se pokesala in prišla v nebesa.

Vendar je eden pokazal čuteč pogled na nedolžno umirajočega Jezusa, drugi pa tega ni zmogel in se je še »tik pred ciljem« posmehoval.

Bog ne kalkulira in ni naiven

Takšnih in drugačnih razbojnikov je v življenju veliko. Celo v nas samih. Misleč, da smo dobri, ta pravi, Božji, nedeljniki, včasih prav po levo razbojniško ocenjujemo grehe drugih, lastnih pa ne uzremo.

Kar se mi zdi izjemno pomembno, je, da se trudimo: poiskati, prebrati, slišati in o tem govoriti.

Ne glede na to, kako in kot kdo beremo vrstice Sv. pisma: kot zgodovinsko dejstvo, kot ateist ali kot vernik, so besede, ki jih srkamo, dobro seme, ki pa ne vzklije vedno enako.

Morebiti bodo ravno pri neverniku obrodile izjemen sad, ker bo milost Sv. Duha odprla zapahe. Bog ne kalkulira, niti ni naiven in ne sodi po »človeško«.

Varujmo se obsojanja

Na trenutke lahko doumemo potrebo po tenkočutnosti in mehkobi Božje ljubezni. Predvsem vemo, da se ji lahko sami približamo le s podporo drugih ljudi, ki zapolnijo delček praznine naše človeške nemoči. In več kot nas je, bližje smo Njegovi modrosti.

Sodbe so huda in težka reč, morebiti celo za Boga, za ljudi še toliko bolj, zato za nikogar ne moremo soditi, ali so mu bili grehi odpuščeni ali ne, saj nam ni dano vstopiti v zadnji nihaj prehoda, ko je lahko le Njemu jasno, kam je odhajajoči usmeril korak.

Vedno imamo izbiro

Številne raziskave so pokazale, da je od tega, kaj beremo, kaj gledamo, kaj v življenju počnemo, odvisno, kako bomo reagirali in kako bomo strpni ali nestrpni.

Če se poslužujemo negativnih čtiv in novic, bomo nemirni in niti ne bomo vedeli zakaj. Družba nas usmerja v instant rešitve (nakup zdravil za pomiritev, masaže …).

Čtiva, ki terjajo razmišljanje in poglobitev, niso zanimiva.

Pogovori o odnosih so nesmiselni, ker je lažje kupiti nov avto, prepleskati hišo, ko se malo naveličamo. Zasaditi druge rože.

Zastonj prejemati neprecenljivo

Tako se mi zdi izjemno pomembno, ohraniti zakonske skupine, ki z dejanji kažejo resnično vrednost tega popotovanja. Naša je svojevrsten čudež. Smo prava pisana paleta različnosti in ravno to ji daje posebno vrednost.

Mnogokrat razmišljam o modrostih, ki jih slišim na skupini in sem vesela, da sem lahko del te velike »zastonjske« zgodbe neprecenljive vrednosti. Tako me ni strah prihodnosti za moje otroke.

Prizor Jezusa in razbojnikov je zame čisti čudež kot mnogo drugih, ko Sv. Duh velikodušno odpre zapah in me uporabi kot orodje, da sporoči »svetu«, kar želi. Še danes mi ni jasno, kako, sem pa hvaležna, da se je »pripeljal« pred moje oči. 🙂

Avtor: Alenka Križnik

Foto: Unsplash