6 km/h z Bogom v službo

Čas po novem letu je kot nalašč primeren za kakšno spremembo v življenju. Ampak po navadi je tako, da se veliko teh novoletnih zaobljub “sfiži” že v kali, še preden ugledajo luč sveta. Meni je že leta jasno, da bi se zaradi sedečega dela moral več gibati. Da ne omenjam priporočil moje žene, ki mi hoče samo dobro in bi me rada imela še dolgo ob sebi. Lahko bi … na primer peš hodil v službo. Kakšne pol ure hitrega stopanja mi pa res ne bi škodilo.

In po mesecu dni?

Bravo, skoraj vsak dan sem šel peš, tri kilometre do službe in prav toliko popoldne nazaj do doma. Priznam, jutranje vstajanje z mislijo na pešačenje v temi in mrazu ni delovalo najbolj stimulativno. Ampak, če nekaj rečem in se odločim – “a sem dedec, a nisem”?

Po prvih nekaj korakih, ko se še ubadam z mislijo “kaj mi je tega treba” (na dvorišču sta namreč parkirana dva avtomobila) se moje srce že hvaležno obrača na Boga. Gospod, hvala ti za zdravje, za noge, ki me nosijo in omogočajo samostojno življenje. Hvala ti, da lahko delam, da zaslužim in skrbim za mojo družino. Prosim te, da bi lahko še vrsto let na takšen način izpolnjeval svoje poslanstvo.

Namesto jamranja in nervoze se odločim za hvaležnost

Mraz je. Pa kaj bom jamral. Gospod, tako si se zamislil menjavanje letnih časov. In kar prihaja od tebe, je dobro. Hvala ti, da smo preskrbljeni, da imamo topla oblačila, ogrevane domove, tople postelje. Mnogim to ni dano. Prosim te za njih, da jim pomagaš in jih ogreješ.

Preden zapustim domačo vas prečkam avtocesto. Jutranja konica. Koliko prometa, koliko hitenja, nervoze, hupanja, žmiganja … in slabe volje že navsezgodaj. Gospod, hvala ti za službo, za možnost da grem na delo peš, da imam redno plačo, dobre sodelavce. Prosim te za vse brezposelne in izkoriščane, pomagaj jim do solidne službe in do človeka vrednega življenja.

Pred menoj se razprostre belina zasneženih polj s smrekami in hišami na obronku naslednje vasi. Od pomrznjene snežne odeje se  odbija svetloba zahajajoče lune, v daljavi pa se že rojeva jutro. Joj, zakaj nimam s seboj fotoaparata. Gospod, ti si res umetnik velikega formata. Hvala ti za vse te naravne lepote s katerimi nas obdajaš. Prosim te za odgovoren odnos in spoštovanje do tvojih čudovitih del.

Nasproti mi vijugasto pripelje avto. Tik pred srečanjem opazim, da gre za “tankista” – ki gleda skozi majhno lino sredi zamrznjenega prednjega stekla. Gospod, varuj  takšne samomorilce v prometu. Prosim te za varne poti v našem življenju, da nas obvaruješ prometnih nesreč, da bdiš nad najinimi otroki, ki se veliko »furajo«. Pa seveda hvala ti, da nam omogočaš prevozna sredstva, ki nam pomagajo pri izpolnjevanju raznih obveznosti,  da se lahko obiskujemo in raziskujemo  ta svet.

Prehiti me avtobus. Na njem opazim mnogo “zalimanih” in naveličanih otrok, ki topo zrejo predse. In to že ob rojstvu novega dne, ko bi vsi morali prekipevati … Gospod, hvala ti, da si naju blagoslovil z otroki, da sva lahko vzgojitelja, da sva deležna lepih trenutkov z njimi. Prosim te za modrost pri izpolnjevanju starševske vloge. Prosim te za otroke, da jim omogočiš, da bodo ljubljeni, da bodo imeli oba starša.

Na poti je toliko smerokazov, le videti jih moramo

Na moji poti grem skozi majhno vasico. Dohitim mamico in hčerko. Glede na nesorazmerno velikost torbe z deklico, predvidevam da gre za prvošolko. Pospremi jo do avtobusne postaje in med njima opazim sproščen in ljubeč odnos. Hvala ti Gospod za takšne starše, ki se zavedajo svojega poslanstva in ki skušajo otroke naučiti samostojnosti. Ne pa da jih s slušalkami v ušesih pripeljejo do šolskih vrat. Prosim te za čuječnost, da bomo znali prisluhniti otrokom in jih pravilno vzgajati.

Hitim mimo kmetije na kar me že opozori vonj. Mukanje, cviljenje in lajanje daje vedeti, da je življenje že v polnem teku. Gospod hvala ti za kmete, hvala ti za hrano, za kruh. Blagoslavljaj zemljo, ki rojeva in nam omogoča življenje. Še bolj pa ti hvala za duhovno hrano, ki nas krepča in nas dela bolj človeške, bolj podobne Tebi.

Na dvorišču opazim starejšo gospo, ki ji moški pomaga vstopiti v avto. Lahko bi bila mati in sin. Z veliko godrnjanja in stokanja ji to uspe. Morda se odpravljata k zdravniku. Gospod hvala ti za starše, ki so mi podarili življenje. Vem, da so lahko na jesen življenja naporni. Prosim te za strpnost. Prosim te tudi za modrost, da bova znala najinim odraslim otrokom stati ob strani in se ne vtikati v njihova življenja in družine.

Prečkam most nad reko. Vse okrog je zamrznjeno in ledeno, le v strugi je nekaj tekočega, nekaj živega, nekaj brez česar ne moremo živeti. Ne moremo pa živeti tudi brez Tebe. Tebe, ki nam osmišljaš življenje, ki si neizmerni in neusahljivi vrelec žive vode, ob katerem se lahko napajamo do onemoglosti.

Pot me vodi mimo stare kmečke hiše, katera po dimniku izdaja, da se je življenje v njej že začelo. In skozi okno opazim žensko postavo za štedilnikom. Neka skrbna žena možu pripravlja zajtrk, morda, ne vem. Gospod, hvala ti za zakonce, ki znajo in hočejo skrbeti drug za drugega. Hvala ti za mojo čudovito ženo. Tudi ona je  vstala pred menoj in mi pripravila svež smuti, tako kot vsako jutro. Prosim, bodi ti močna vez v najinem odnosu, da se ga nikoli ne naveličava. Prosim te za vse zakonce, da bi se trudili in spoznali veličino odnosa, katerega si si ti zamislil.

Nastaja jutro

Iznad obzorja se dviga rdečina in ožarja zasnežene vrhove Grintovca in Kočne. Spet bo lep dan. Gospod hvala ti zanj. Pomagaj mi, da ga bom izpolnil – ne po mojem, ampak čim bolj po tvoji volji. Iz bližnjega zvonika odbije sedem. Marija, še k tebi se priporočam in te prosim za varstvo pri delu in na najrazličnejših poteh. Bodi mi zgled v izpolnjevanju Očetove volje. Sem že na dvorišču podjetja. Kako mi je spet hitro minila pot. Lahko bi si vzel še čas za molitev, za kakšen Oče naš 😊. Pa jutri. Ko bo nov dan. In nova priložnost.

Besedilo in foto: Slavko Štern

2 komentarjev
  1. Marjeta Bec says:

    Kako lepo napisano! Ena sama molitev, pa čeprav ni ravno Očenaš 🙂 Klicanje blagoslova na ljudi, ki jih takole srečujemo čez dan, je nekaj najlepšega 🙂

    Marjeta

    Odgovori
  2. Aleš Čerin says:

    Slavko, odlično narejeno in perfektno zapisano. Takole dela pravi dedec: se odloči, dela – tudi če je mraz, se zaveda sveta okoli sebe, reflektira in kliče blagoslova na druge. Hvala Slavko za dober zgled.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja